V četrtek, 18. septembra 2014, se je v Slovenski kinoteki s kultnim šokerjem Tobeja Hooperja Teksaški pokol z motorko (The Texas Chain Saw Massacre, 1974) uradno pričel prvi »vikend festival filmske groze« Kurja polt, posvečen kultom, klasikam in žanrskim odpadnikom. Kurja polt, ki se je kmalu preimenovala v »festival žanrskega filma«, je do svoje desete edicije leta 2023 s podporo in v hišah klenih koproducentov Slovenske kinoteke in Kinodvora prikazovala in praznovala tisto čudovito bizarno, drzno in divje polje filmske ekspresije, ki nosi oznake žanrski, kultni, eksploatacijski, off mainstream, B film in camp – filmsko subkulturo, ki ima svoj credo, videz, kult privržencev in svoje večno mesto na kanonski margini, od koder kriči zoper konvencionalnost in konformizem, zoper družbeni, politični in filmski status quo.
Aprila 2024 je festival z uradnim slovesom Kurja polt: Poslednji hura! zaprl svoja vrata in se poslovil od svoje publike. Kurja polt je prenehala obstajati kot festival. Toda ko žanrsko kolesje enkrat steče, se težko ustavi. Za žanrski film najbolj splošno velja, da teži k ponavljanju. Skozi ponavljanje in variacije preigrava podobne zgodbe, zaplete in like. Skozi nadaljevanja in franšize lahko v neskončnost preigrava en in isti film. Če je to večno vračanje enakega najbolj tipično za grozljivko, ne čudi, da se od mrtvih neumorno vračajo tudi njeni najbolj ikonični liki in figure, od zombijev do psihopatskih morilcev slasherskih franšiz. V skladu z žanrsko logiko in neusahljivo željo po gledanju kultnih filmov v družbi in temi kinodvorane se od mrtvih zdaj vrača tudi Kurja polt, tokrat kot franšiza Kurja polt: Poslednji hura 2.
Ker so zgodbe, ki smo jih začeli in jih moramo zaključiti. Če smo na festival v zadnjih letih pripeljali prva dva dela »podzemne trilogije« avstrijskega eksperimentatorja Norberta Pfaffenbichlerja, potem moramo videti še zadnji, sklepni del 2551.03 – Konec (2551.03 – The End, 2025), ki je na mednarodnem filmskem festivalu v Rotterdamu požel navdušenje publike. Za polno mero bomo v Ljubljano pripeljali še našega drugega najljubšega avstrijskega eksperimentatorja, Johanna Lurfa, in njegovo nenehno nastajajočo celovečerno kompilacijo upodobitev zvezdnatega neba skozi vso filmsko zgodovino. V Lurfovi ★ (2017–2025) bomo kot hipnotizirani filmski arheologi in amaterski astronomi zrli v nebesa, nato pa v Pfaffenbichlerjevem Koncu zabredli v blatno podzemlje posvetnega pekla. Hvala Avstrijskemu kulturnemu forumu v Ljubljani, ki nam bo to omogočil!
In potem so tu filmi, ki jih še dolgujemo; ki smo jih želeli pokazati, pa še niso prišli na vrsto; ki smo jih dolgo iskali in prepozno našli. Seznam je dolg in vsakič, ko se nam bo nasmehnila priložnost, da vam kakšnega pokažemo, bomo to storili. Začenjamo s kultnim nemim hollywoodskim biserom švedskega mojstra Victorja Sjöströma Oklofutani (He Who Gets Slapped, 1924). V en dih presunljivo in groteskno klovnovsko klasiko z legendarnim Lonom Chaneyjem v glavni vlogi bosta na bobnih, saksofonu in elektroniki v živo uglasbila še dva genialna stara znanca Kurje polti: Elvis Homan in Boštjan Simon.
Čeprav je Kurja polt vseskozi posvečena žanrskemu in kultnemu filmu, s svojo eklektično programsko logiko hkrati od vsega začetka poudarja potrebo po odprtosti definicij in kršenju pravil, še zlasti lastnih. Neformulaično, na videz včasih celo anarhično kuriranje omogoča filmu, da se izrazi v polnosti, in gledalcu, da z njim vstopi v svoboden, igriv in potenten dialog. Vabljeni v pogovor z našo tokrat izbrano trojico filmov, ki niso neoporečno žanrski, toda vsi po vrsti so ali postajajo kultne klasike.
–––––––––––––––––––
Kurja polt: Poslednji hura 2 organizirata Društvo Kurja polt in Slovenska kinoteka, v sodelovanju z Avstrijskim kulturnim forumom in s podporo podjetja Logix.
