Ken Loach v svojih filmih nikoli ni pretirano subtilen. Brez ovinkarjenja izvaja svojo agendo in v Starem hrastu (The Old Oak, 2023) je morda najbolj neposreden do zdaj. Vse je jasno kot beli dan. Če kdo ne bo razumel, mu ni pomoči. Film v svoji preprostosti in surovosti deluje dokumentarno, osvobojen je vsega odvečnega in deluje avtentično. Pri tem ne gre za filmski jezik, stil ali igralske kreacije, navsezadnje igralci niti niso profesionalci. Gre predvsem za estetiko, zgodbo in sentiment, zaradi katerih je Loach hkrati revolucionaren in mainstreamovski.
Loachev realizem izhaja iz njegovega političnega prepričanja, idealizma in globoko vsajenega človekoljubja. Prepoznaven režijski pristop je 87-letni britanski avtor izmojstril v preteklem delu: spomnimo se predvsem bolj nedavnih naslovov, kot so Medtem ko vas ni bilo (Sorry We Missed You, 2019), Jaz, Daniel Blake (I, Daniel Blake, 2016) in Duh leta ’45 (The Spirit of ’45, 2013). Zanimivo je, da je omenjene filme posnel po načrtovani upokojitvi pred dobrim desetletjem. Pri njih je sodeloval s scenaristom Paulom Lavertyjem, tudi avtorjem scenarija za Stari hrast, ki naj bi bil Loachev zadnji film.
Za razliko od dokumentarca Duh leta ’45, Stari hrast izhaja bolj iz duha leta ’85 oziroma iz splošno znane stavke britanskih rudarjev, ki so se uprli politiki premierke Margaret Thatcher. Stavka je potekala od marca 1984 do marca 1985; končala se je sicer s porazom, a je močno zaznamovala britansko družbo in s pomočjo popularne kulture imaginarij zahodne družbe še desetletja pozneje. Omenjeno stavko rudarjev na primer tematizirata Billy Elliot (2000, Stephen Daldry) in Ponos (Pride, 2014, Matthew Warchus), pa tudi številni drugi filmi, serije in literarna dela, največji vpliv pa je verjetno imela na britansko glasbo (The Clash, The Smiths ipd.).
Njen duh še vedno živi tudi v propadajočem mestecu na severu Anglije. Bolj natančno: životari v sobici za točilnim pultom puba z imenom Stari hrast, kjer visijo fotografije in časopisni članki iz časov »Velike stavke«. Lastnik puba, ene redkih še delujočih stvari v brezperspektivnem mestecu, je TJ Ballantyne (Dave Turner). Zgodba Starega hrasta se začne, ko se v mesto priseli več družin beguncev iz Sirije, kar je zgolj posledica dejstva, da so nepremičnine tu prazne in poceni, ne pa kakršnegakoli vladnega načrta o pomoči priseljencem ali domačinom. Sirci so v mestu nezaželeni: z njimi takoj obračuna manjša skupina lokalnih huliganov, ki jih nadleguje in se nad njimi izživlja, pri čemer mladi Sirki Yari (Ebla Mari) razbijejo fotoaparat. Na točki prvega stika med prišleki in domačini se začne zaplet, saj se Yara ne namerava kar tako zlahka ukloniti. Želi poiskati moškega, ki je razbil njen fotoaparat. Ne pristaja na manjvreden položaj v družbi, je odprta in radovedna.
Nepričakovanega in na začetku oklevajočega zaveznika najde v TJ-ju, ki se še dobro spominja duha solidarnosti in sodelovanja iz časov stavke. Loach spretno prepleta teme desnega ekstremizma, nestrpnosti, nacionalizma, rasizma in ksenofobije s klasičnimi temami t. i. stare levice: domačini so na robu preživetja, perspektive in smisla ni, njihove hiše niso nič vredne, počutijo se popolnoma odrinjeni na rob družbe – in tudi so. Otroci so na ulici in prepuščeni sami sebi, hladilniki so prazni, pločniki so umazani, ljudje so zanemarjeni, okolje je degradirano. Scenarist Paul Laverty je v nekem intervjuju dejal, da ljudje niso izgubili le delovnih mest, prikrajšani so za knjižnice, banke, pošte, bazene, športna igrišča, pube in gostilne, javni prostor, zabavo, kulturo, šport – za življenje.
Zgodbe, ki jih Loach obravnava, so pogosto zamolčane, le redko so predmet javnega diskurza, kajti leve stranke se danes bolj kot na težave delavcev osredotočajo na identitetna vprašanja. Tudi popularna kultura delavskih tem ne obravnava pogosto, saj niso dovolj zabavne in seksi. Prebivalci, tako stari kot novi, se lahko opolnomočijo samo tako, da stopijo skupaj in sami v svoji skupnosti nekaj premaknejo, nam v Starem hrastu sporoča Loach, saj pomoči »od zgoraj« ne bo. Loachev klic »vstanite v suženjstvo zakleti« združuje oboje; revne in demoralizirane domačine ter še bolj revne in travmatizirane begunce, ki z nekaj sočutja, tovarištva in medsebojnega razumevanja lahko postanejo jedro neke nove skupnosti.
In prav ta prvi korak k solidarnosti v filmu nakazuje organizacija nekakšne ljudske, odprte kuhinje, saj »ljudje, ki jedo skupaj, držijo skupaj«. Tovrsten koncept druženja in medsebojne pomoči izhaja tudi iz tradicije rudarskih stavk. Posredno pa se Loach in Laverty z njim poklonita tudi prispevku žensk k rudarski stavki, saj so tradicionalno v tovrstnih in podobnih kriznih situacijah, vojnah in gibanjih zadeve poganjale iz ozadja ter se na ta način vključevale. Nekatere so bile seveda tudi borke in aktivistke, številne manj izpostavljene pa so organizirale logistiko, prispevale s skrbstvenim delom, ki je pogosto ostalo nevidno in v ozadju bolj vidnega angažmaja moških. V tej odprti kuhinji se domačini in priseljenci prvič usedejo za skupno mizo in si ob toplem obroku začnejo pripovedovati življenjske zgodbe, za katere se hitro izkaže, da v bistvu niti niso tako zelo različne.
Pri Starem hrastu je v ospredju predvsem sporočilnost zgodbe, z ostalim si scenarist in režiser nista pretirano belila glave. Zgodba je razmeroma predvidljiva, z izjemo TJ-ja so liki bolj funkcije kot polnokrvni protagonisti ali antagonisti. Dialogi imajo razlagalni namen, razvoj likov ni pojasnjen ali pa ga sploh ni, a to niti ni pomembno, saj je poanta filma drugje. Namen Starega hrasta je gledalcem ponuditi jasno in močno sporočilo: prepotrebno upanje v možnost obstoja boljše, bolj solidarne družbe in boljšega, enakopravnejšega sveta.
