Ida, ki je pela tako grdo, da so še mrtvi vstali od mrtvih in zapeli z njo (2025, Ester Ivakič) se začne kot pravljica: »Nekoč, pred davnimi časi, se je na zadnjem hribu, v zadnji vasi skrivala zadnja hiška,« slišimo glas pripovedovalke, medtem ko kamera polzi med oblaki, nad gostim, temačnim gozdom in prek razvalin stare, skrivnostne hiše. Uvodna sekvenca nas popelje v svet, kjer se dogajajo čudeži, magično prepleta z resničnim, pogled pa vodita iskriva otroška naivnost in sanjavost.
Navdih za film predstavlja zbirka kratkih zgodb Suzane Tratnik Noben glas (Beletrina, 2016). Scenaristki – Ester Ivakič in Nika Jurman – sta njen literarni svet posvojili, a v njem ustvarili lastno zgodbo, postavljeno na prekmursko podeželje v sedemdesetih letih. Eden od izstopajočih elementov knjige, ki sta ga ohranili in nosi ključno vlogo tudi v filmu, je nežna, skrivnostna atmosfera, podkrepljena z naravnimi pojavi, predvsem vetrom, ki veje prek koruznih polj. Atmosfera zgodbo kot tanka koprena prekriva z občutkom prisotnosti fantastičnega in v Idi predstavlja ključno sredstvo za vzpostavljanje sveta, v katerem se liki nahajajo – tiha, zasanjana in premišljujoča enajstletnica Ida (Lana Marić) s svojo otroško perspektivo usmerja pogled na okolico, ki posledično odseva njeno nedolžno, iskrivo energijo. Mlado igralko, ki je prvič nastopila v filmu, režiserka vodi z veliko mero subtilnosti. Popolnoma zaupa njeni nežni, niansirani igri, ki več pokaže kot pove, in iz nje izlušči lik deklice z bujno domišljijo, pozorne opazovalke, ki jo ženeta predvsem skrb za bližnje in strah pred izgubo. V tem kontekstu je ključno izpostaviti tudi izvrstno fotografijo Roka Kajzerja Nagodeta, ki ne le da ujame idilično, skorajda idealizirano podobo prekmurske pokrajine in njenih prebivalcev, temveč tudi pozorno spremlja Ido in prek premišljenih premikov kamere odraža njen pogled.
Osnovni okvir zgodbe predstavlja Idin odnos s staro mamo (Milena Stropnik), ki se nekega dne na pokopališču zgrudi in neha dihati, a jo k življenju obudi čudovito petje, ki ga prinese veter. Ida se odloči, da se bo pridružila šolskemu pevskemu zboru, da bi s petjem staro mamo rešila pred smrtjo, a jo zaradi pomanjkanja posluha zavrnejo, zborovodkinja se ji posmehuje, sošolke in sošolci prav tako. V prizorih v šoli se sicer tudi najbolj izrazito kaže duh časa, torej Jugoslavije sedemdesetih let – tovarišica strogo kaznuje neznanje učencev, še strožje pa je kaznovano (javno izraženo) simpatiziranje s katoliško cerkvijo, četudi le prek podobice Marije, ki zdrsne iz redovalnice.
Terezka (Liza Muršič), Idina najboljša in pravzaprav edina prijateljica, ki prihaja iz pobožne družine, ji po zavrnitvi v zboru priskoči na pomoč – skupaj gresta k Mariji, da bi se Ida naučila moliti in bi jo tako lahko prosila, naj stara mama ne umre. Njuna iskrena naivnost in slepa vera v Marijino uresničevanje čudežev sta prikazani kot nedolžno otroško zaupanje, ki se ne sprašuje po verjetnosti, s tem pa izvablja nasmeh na obraz. Številni humorni trenutki se pojavijo tudi v šoli prek dinamike s tovarišico in med otroki, ki prijateljici sicer zasmehujejo in ponižujejo, a si dekleti ne glede na vse stojita ob strani. Dinamika med igralkama je izvrstna, saj se pristno dopolnjujeta – Terezka je za razliko od Ide veliko bolj zgovorna in izrazna, medtem ko Idina tiha, a odločna prezenca ponuja prijateljici oporo v težkih trenutkih. Takšen iskren, poglobljen in nežen prikaz otroškega prijateljstva deluje izredno sveže, saj nastopata kot polnokrvna, samostojna lika.
Doma medtem oče Stanko (Matej Puc) obljublja, da bo družini zgradil hišo, a se namesto tega vdaja pijači in kvartopirstvu, mama Ivana (Judita Franković Brdar) pa se izgublja v osamljenosti življenja na vasi, kamor so se preselili, in se po telefonu, ki zvoni v prazno, pogovarja z duhovi preteklosti. Vseprisotna slutnja smrti, ki preži za vogalom, je v začetku nakazana predvsem s prisotnostjo pisanega povzačina, ki je v prekmurski tradiciji sicer vabitelj na svatbo. Njegova figura se pojavi že na pokopališču, ko se zgrudi stara mama, nato pa skrivnostno nastopi na več mestih – včasih ga vidi le Ida, včasih tudi drugi, a njegova prisotnost prinaša zlovešče vzdušje, pospremljeno z vetrom, meglo in temnejšimi barvnimi odtenki. Ko ga prvič zagleda Ivana, Idina mama, se v njej nekaj premakne – v naglici spakira, pograbi Ido in ji reče: »Primi se me.« Kamera poleti med oblake in nad drevesa, medtem ko zaslišimo že znan glasbeni motiv, ki nežno in nevsiljivo spremlja trenutke, ko v resničnost vstopa magično, in odzvanja še dolgo po ogledu.
Mešanje realnega in magičnega v Idi gledalce na trenutke lahko zmede. Dogajanju je mestoma zelo težko slediti, saj ni jasno, kaj se zares dogaja, kaj je plod domišljije in kaj morda spomin iz preteklosti. A mogoče to tudi ni film, ki bi ga bilo treba razumeti racionalno. Ne gre za klasičen film, ki bi bil zasidran na mestu, ne določa naše interpretacije in svoje vsebine ne razlaga dobesedno. Najbolje deluje, ko pozabimo na pričakovanja in se prepustimo njegovi čarobnosti, da nas odpelje med oblake, nad gozd in v svoj lastni svet, kjer v ospredje stopi magija. Ida namreč stalno zabrisuje, prepleta in prehaja mejo med resničnim in magičnim, sanjskim oziroma namišljenim. Ključno vlogo pri tem odigra montaža Andreja Nagodeta, ki s potrpežljivostjo in domišljeno natančnostjo prepleta prizore in postopoma gradi pravljično atmosfero filma. Na začetku se ta dinamika vzpostavlja predvsem s prej omenjenim povzačinom, v drugem delu pa mejo popolnoma prestopimo in se znajdemo v nedoločenem časoprostoru, vzporednem svetu z novimi, neznanimi liki, ki o sebi le malokaj povejo, a bistveno vplivajo na Ido in njeno razumevanje smrti. Ključen za to je Propalica (Petja Labović), vaški potepuh, ki razcapan in s prevezano rano na trebuhu hodi naokrog, prosjači za pivo in želi umreti. Ida, jezna na mamo, ker jo je odvlekla k svojima sestrama in bi se rada vrnila domov, v njegovi družbi najde uteho in prijatelja, ki z njo edini neposredno spregovori o smrti in skrbi za staro mamo.
Poleg prijateljstva in odraščanja se kot ena osrednjih tem filma izlušči minljivost, z njo pa se morata soočiti tako Ida kot Ivana. A to ni kruto soočenje, ki bi pretreslo vpletene – grajeno je postopoma, z veliko nežnosti in skrbi. Ida korak za korakom stopa bližje sprejemanju boleče resničnosti, a v tem procesu, delčku sestavljanke odraščanja, ne izgubi svoje ljubeznivosti in vere v čudeže. Elementi magičnega se še naprej neopazno spajajo z resničnim, s tem pa je vseskozi ohranjena otroška perspektiva Idinega pogleda in njenega skrbnega opazovanja, ki zaznava tudi nevidno. Njeno potovanje med svetovi privede do sprejemanja smrti in minljivosti, ki je ganljivo stopnjevano z nežnim poudarjanjem Idine povezanosti s staro mamo tudi v zaključku.
Z Ido, ki je pela tako grdo, da so še mrtvi vstali od mrtvih in zapeli z njo je Ester Ivakič utrdila samosvoj, svež in pogumen avtorski izraz, za katerim stoji tudi trdna podpora filmske ekipe oziroma solidarne in povezane ustvarjalne skupnosti. Čeprav bodo nekatere nedoslednosti koga morda zbodle v oči, Ivakič v celovečernem prvencu suvereno nadaljuje z izvirno poetiko svojih kratkometražnih del, kot sta na primer Preprost člouk in konec sveta (2022) ter Magični grad je tu (2021). Ne boji se prestopati meja, drzno vstopa v slovenski filmski prostor in se postavlja ob bok avtoricam, kot so Urška Djukić, Kukla, Urša Menart, Petra Seliškar in Sonja Prosenc, ki so v zadnjih letih s svojimi filmi pokazale, da se v drznosti skriva največji potencial, edinstvena govorica in s tem tudi ključ do uspeha.
