Besedilo se nanaša na prvi sklop cikla Med telesom in prostorom, prikaza filmskega/video opusa Nataše Prosenc Stearns. Na sporedu Kinoteke 21. marca 2025.
–––––––––––––––––––––––
Stvarjenje. Obstoj. Odtujitev. Ritual.
Rojstvo sveta iz kroženja. Vortex že predpostavlja ukrivitev prostora, ki postane gravitacijsko polje, v katerem se nekaj dogaja. Iz Blata, natančneje blatnega vulkana, izstopi ženska, ki jo Nataša Prosenc Stearns posname v kalifornijski puščavi in tako ponudi svojo verzijo zgodbe o začetku: brez planov obraza, kot enega od elementov narave, ki ostaja del pokrajine. Naslednji korak iz mitološke pradavnine je že urbana poosamosvojitvena sodobnost, kjer blato postane beton v Betonskem človeku: gradnik stvarjenja novega človeka, kjer se v formi nemega filma srečata mit o Pigmalionu in pravljica o Pepelki, ki ljubezensko zgodbo povesta v kontekstu ženske višjega srednjega razreda posttranzicijske Slovenije. Avtorica na različne načine raziskuje temo odtujitve, recimo odtujitve v medijsko reprezentirani podobi, ki v Večeru živi svoje življenje neodvisno od njene »realne nosilke« ter jo fantazmagorično ustrahuje. Zaključek sklopa išče izhode iz odtujenosti v magičnem, okultnem ritualu sestrskih Zadnje večerje in Tanga za ribe.
Filmi so nastali v radikalno različnih obdobjih in kontekstih: Betonski človek in Večer pod okriljem producentske hiše Arsmedia in koprodukcije RTV Slovenija v devetdesetih, Tango za ribe v produkciji RTV Slovenija, Blato, Afterlife, Avtoportret in Obala kot neodvisni projekti v ZDA v dvatisočih, Vortex pa je bil del večjega instalacijskega projekta Gladiatorji na 48. Beneškem Bienalu l. 1999, Konstrukt je nastal iz najdenih posnetkov delovišča gradnje Biosfere 2 v Arizoni, ki je največji objekt z umetno ustvarjenim okoljem za življenje na Marsu, medtem ko je bila Zadnja večerja posneta v okviru EPK Maribor.
Prehod na digitalno kamero in neodvisni produkcijski kontekst je pomenil tudi več eksperimentiranja s samo podobo, recimo kombinacijo leče z ogledali za doseganje učinka zrnatosti (Obala). V tem času je avtorica razvijala tudi t. i. haiku videe – gre za dela, kot sta Avtoportret in Afterlife, ki so nastajala na podlagi spontano zabeleženih fragmentov realnosti in se izoblikovala v montažnem procesu.
