Film, ki vseskozi beži, beži pred nečim ali nekom, pred samim sabo … Film, ki noče biti film, temveč opis, dnevnik poti, dnevov in življenj, ki so ušla, ki so ušli nadzoru, življenju samemu … Kar je, beži, a beži tudi tisto, česar ni, in v nobenem od njiju ni nič romantičnega, še posebej pa ne boga … Morda le čas, ki ga glasba, ki dominira nad begom, odšteva … Odšteva? Šteje? Meri? Ne, uteleša, čeprav se zdi, da je čas nem, v tišini teče in porojeva in ugonablja oblike: bivanje sámo … Tek, ki želi prehiteti čas, in mu to tudi uspeva, čeprav se vsak zastoj, upočasnitev ali prekinitev vrne dvojno, s podvojeno močjo – paradoksno – na videz enakomerno pulzirajočega časa, kot udarec v čelo ali brizg v pogoltno oko, ki se ne more zasititi s podobami in bi jih najraje vse ujelo hkrati v en sam pogled, v en sam kader … A čas ni nikdar preprost, čeprav je na prvi pogled v zvezi z njim vse kristalno jasno, ostro – a že naslednji trenutek razostreno, zamegljeno, razpršeno … Morda bi ga ujela šele vrtoglava hitrost, pobegli film, ki bi prehitel samega sebe in se ujel v lastno neskončno zanko, se vanjo pogreznil in se v njej utopil … Film, v katerem bi se kadri prekrivali in bi se odvrteli kot projekcija ene same sličice, zgoščene kombinacije pikslov, naloženih drug na drugega v neskončno skladovnico teme in tišine … A film beži pred metaforo potopljenega sveta, kjer se čas upočasni in vse raste v globino, vse v njem je namreč na površini, ki raste v višino kot stolp tišine in v čas zarezuje praske, rane …
A rane so pravzaprav nekje drugje, v dihanju, ki ga ne slišimo, v upehanosti roke in telesa, ki drži kamero in se z njo zateka v množico, med skale, v blodnjak doma, kamor navidezno vstopa skozi okna, redko skozi vrata, in se najraje potika po robovih: kleteh, podstrešjih, nepospravljenih sobah, prometnih ulicah, metrojih … Prostori so zdaj interierji, zdaj eksterierji, med njimi kot da ni razlike, vseeno je, ali smo doma ali na ulici, ali nas obdaja toplina ali hladen piš, vseeno je, ali je dan ali noč, poletje ali jesen, pokopališče ali postajališče, prostor nastaja pred našimi očmi kot en sam kraj, v katerem nas ni … Heterotopije so v filmu razumljene kot marginotopije, vse pa so pravzaprav notranji prostori telesa in njegove roke, ki ziblje zibko, to nenehno porajajočo, trzajočo, preskakujočo, na trenutke nevzdržno kamero, pravzaprav telo njenega prenašalca … V vsak prostor bi se rada zrinila, razgnala vsako množico, naj bo tisto hitečo na ulici, tisto utrujeno čakajočih na metro ali tisto vzklikajočo gesla proti oblasti na protestih … Vsak prostor bi rada naselila, v vsakem prostoru bi rada našla tisto, česar ni mogoče najti, a kar bo, nekje na koncu, vendarle prišlo, čeprav morda samo kot spoznanje ne misli, da bo kdaj minilo … Kar ne bo minilo, je iskanje, beganje, naseljevanje neštetih prostorov v neskončnost, ki bo seveda prišla, in tudi prostori bodo izginili, a za časa našega življenja ne, v našem življenju je čas neskončen in prostori brezmejni …
V drvenju se zdi, da ni nič pomembno, da je vse mimobežno, da so pomembne samo prekinitve, zaustavitve, trenutki na postajališčih, kjer postanemo in hkrati nenehno postajamo – a vtis je napačen … Pomemben je sam beg, tek, hitrost osvoboditve, ki živi v prepričanju, da bo nekoč trčila ob stekleno steno tistega, kar jo bo ustavilo, še več, združilo z lastno zrcalno podobo, še več, povzelo, potopilo v eno z lastnim svetom, v katerem vse še vedno je in nič ne more izginiti, zbledeti … Pravzaprav smo v ta svet že potopljeni, le rahla razlika med dejstvi in spomini nas nenehno opominja, da je naš dejanski svet v resnici nenehno robni, da smo, tako da nismo, in da tudi vse, kar je, mine … A, kot rečeno, ne za časa našega življenja, v tem življenju vse nesumiljeno je, in je neusmiljeno … Vse brezglasni, a oglušujoči miserere, neskočno ponavljanje enega samega tona, ki ga vsi slišijo, a je v resnici vsak zaposlen s svojim lastnim, prav tako neslišnim tonom …
Čeprav se film mrzlično vrača k že pokazanemu, kot refren, ki skuša vedno znova podoživeti nepovratno, ki je enkrat za vselej minilo – in ravno zaradi tega ne bo nikdar minilo, saj mine samo to, kar je – je vsak njegov kader nov … Nov kot en sam dan, ki poteče od rojstva do smrti, dobesedno, rojstva in smrti nekega življenja, bližnjega, tako bližnjega, da se zazdi kot tvoje lastno; a hkrati ponavljajoč se do neznosnosti, zapolnjen z begom, z iskanjem, s praznino, ki pa je v resnici prepolna nečesa, česar ne moremo prepoznati, saj je istovetno z nami … Kot bi se s filmom, v katerem manjkata ključni osebi: najprej oseba, ki ji je film posvečen in se skriva v odločitvi za vsak kader in v resnici sama sproži kamero v delovanje, in nato oseba, ki nam ga naredi vidnega, ki z lastnim telesom izpisuje to nenehno novo sporočilo o času, ko ničesar ni … Filmski dnevnik je v resnici dialog, dialog s sabo, ki sem, a ne morem odgovoriti na nobeno vprašanje, in tistim, ki ga ni, in lahko odgovori na vsakega … Ki v teh odgovorih, ki vztrajno bežijo, se odmikajo kot horizont pred dronom, še vedno je, bolj kot mi sami, a tako, da ga ni …
Kaj torej je in kaj ni? Ni enoznačnega odgovora, vse je rane zarezujoča fuga, ostinatni bas, ki ga prekine samo oglušujoče dihanje ali analogni prasket njegovega nosilca v popolnoma nepričakovanih trenutkih, vse je pot, tenka črta smrti, ki pa edina lahko priča o življenju, v katerem ni toliko pomembno, kje se odvija, kako ga preživimo, kateri prelomi ali prelivi ga določajo, kaj v njem spoznamo in kaj nam ostane nedoumljivo, temveč zlasti to, da je, saj je to edino zagotovilo tega, da smo … Film, ki se želi najti v samem sebi in se zdi kot vijugava pot skozi puščavo, na kateri so stopinje globoke, pot pa kljub temu tik za nami izginja … Film, ki ne išče nadomestkov življenja, temveč kot življenje samo ujame v svoj pogled vse, kar je, a se kljub vsemu ne more nikdar ustaviti … Čeprav se zdi, da dinamika, napetost v njem narašča, ga ne poganja nič zunanjega, temveč motor na notranje izgorevanje, ki ga pravzaprav ni treba sproti zalagati z energijo, saj ga je v tek enkrat za vselej pognalo tisto usodno dejanje, ki je pravzaprav njegovo nasprotje, zanikanje, in ga zdaj žene, žene in žene vse do nemogočega srečanja z njim in sabo …
Film, ki noče reči: ničesar ni, saj je hkrati neizmerno hvaležen za vse, kar je: za ljudi v njegovi bližini in zunaj nje, za Š., vedno znova za Š., za množice, ki so vendarle nekaj, kar vrvi od življenja in drvi vanj, pa čeprav praviloma v zgrešenih smereh, za naravo, ki ne rabi ničesar drugega kot to, da jo pustimo pri miru in samo je, za trenutke spontanih skladij in izključitev, za nenehno pričakovano ontološko kontingenco, ki pa se pogosto izkaže kot vnaprej načrtovana in pričakovana, pa je navsezadnje vse lepo in prav, za svetlobne pramene in ugašajoče luči, za priprave na nastope, ki se nikdar ne dogodijo, in za beleženja odmevov, ki poniknejo sami vase, za slikovite panorame in dramatična izogibanja trkom, ki brezšivno tečejo kot film-reka, nehote nanašajoča se na brezštevilna dela iz zgodovine filma in nevede sprožajoča nove asociacije … In zlasti zanj, za N., ki edini vse to zares je …
Nehote in nevede? To je vprašanje, saj nas po tej frenetični poti, pri kateri nam zvok vztrajno in neusmiljeno kaplja na vedno isto mesto na lobanji, vodi do kraja odprt, zvedav in zgovoren pogled, poln podob in zvokov, ki jih je mogoče obvladati samo z vero v to, da nas na koncu poti pričakujeta popolna slepota in gluhota, ki pa vendarle pričata o tem, kar je, kar je bilo in kar bo … Film, tako poln konkretnega, ki pa vseeno deluje kot abstrakcija, uprizarjajoča samo bistvo tega, kar je, bolje, njegov približek, ki pa ima pred sabo še neskočno dolgo pot … Do sebe … Film, ki se v samem sebi na tej poti po prostoru in času morda nekoč končno najde … Najde končno …
––––––––––––––––––––––––––
Prispevek je bil napisan za spletno stran Zavoda Sploh in z dovoljenjem poobjavljen na Kinotekini spletni strani.
