Pojdite na vsebino

Bratovščina prstana

Žanr fantastike je v grobem dolgo veljal za bolj kot ne drugorazrednega, četudi je zaradi načina, torej premeščanja zgodbe v tuje in izmišljene svetove, predstavljal platformo za potencialno kritiko in odpiral možnosti alternativnega mišljenja danega sveta. Skozi to perspektivo lahko gledamo tudi Gospodarja prstanov ali po domače LOTR (Lord of the Rings). Tolkienova trilogija je prvič izšla v letih 1954–1955 ter kratko malo postala mejnik žanra sodobne fantastike, širše pa gotovo eden intrigantnejših koščkov mozaika zahodne povojne popularne kulture.

J. R. R. Tolkien, angleški pisatelj in jezikoslovec, je ustvaril svet, ki v svoji zapleteni nadrobnosti stoji sam zase, obseg njegovega dela pa je primerljiv z epopejami starega sveta. Ta je v svoji arhetipski zasnovi binarno razstavljenih dualizmov na črno-beli lestvici dobrega in zla ravno toliko blizu, da je prepričljiv odsev “našega” sveta, po drugi strani pa je, ozaljšan v estetiki anglosaško-keltskega izročila, ravno toliko drugačen, eksotičen in tuj, da v pomirjujočem eskapizmu domišljiji široko razpira krila. Izredna kompleksnost tega sveta, ki je ustvarjen v mitopoetski praksi, je tako gosto naplastena, da jo večkrat nekritično pustimo stati tako, kot je, četudi bi LOTR zaradi določenih družbenokritičnih referenc lahko brali kot močno zeitgeistovsko pogojenega, npr. v predstavi človeške družbe, ki kot dobro in pravično predpolaga vladavino belega moškega; svet, ki je ločen po premici dobrega in zla v razmerju do stare teorije narodov severa in juga; odnos do narave itd.

prizor iz filma Gospodar prstanov: Stolpa
Stolpa

A tisto, kar LOTR še vedno povzdiguje med vrhove fantastike, je prav način, kako je ta svet postavljen: v njem se prepoznavamo v plastičnosti arhetipskih vzorcev – od čistega zla, poosebljenega v padlem angelu teme, dobrega, pogumnega in srčnega (dobesedno) majhnega junaka, žrtvovanja in ljubezni device itd. Prav zaradi omenjene gostote, zapletenosti in epske razsežnosti Tolkienovega sveta je LOTR v ideji prenosa na filmsko platno dolgo veljal za misijo nemogoče. Bili so poskusi, vendar to, kar je na prelomu tisočletja dosegel prej malo znani novozelandski režiser Peter Jackson, ostaja v zgodovini filmske popularne kulture kot tudi same industrije brez primere.

Oboževalci in strokovnjaki se še vedno vročično razpisujejo o fenomenu LOTR na vseh možnih ravneh, od fenovskih zapisov, podrobnih primerjav in raziskav v odnosu med knjigami in filmi, ali pa tudi povsem intratekstualno, znotraj samo filmskega oz. literarnega teksta. Strokovnjaki LOTR jemljejo kot študijo primera sodobnega blockbusterja, ki je na začetku tisočletja redefiniral samo oznako in prevetril industrijo na ravni produkcijskih procesov, od načina financiranja do – predvsem – vrste tehnoloških inovacij.

prizor iz filma Gospodar prstanov: Kraljeva vrnitev
Kraljeva vrnitev

Petnajst let po tistem, ko smo vsi na trnih čakali razplet zadnje velike bitke za Srednji svet, “kot ga poznamo”, in si brisali solze ob pogledu na razpadlo bratovščino v že kar kičasto slikovitem CGI sončnem zahodu Kraljeve vrnitve (The Return of the King, 2003) – tudi petnajst let kasneje je Jacksonov LOTR enako čaroben kot prvič in drugič in tretjič in n-tič. Mnogo je raznovrstnih odgovorov na vprašanje, zakaj je tako, a podobno kot knjižna predloga so izredne in do tistega trenutka še ne videne podobe enostavno odpihnile zavore domišljije in ponudile prav tisto, kar je gledalec potreboval: spomnimo se na primer, da je prvi del trilogije Bratovščina prstana (Fellowship of the Ring, 2001) prišel na platna prav v letu 9/11, ko je val nepojmljive groze svet zagrabil v krč, da je dobesedno kričal po jasni, logični in preprosti alternativi zmage dobrega nad zlom. Spomnimo se na primer, da je prelom tisočletja odpiral kanale interneta širokim množicam in skozi vzpostavljanje interaktivne bližine zbližal svetove in gradil nove skupnosti, kar je ključno pripomoglo k ustvarjanju kulta LOTR na ravni globalnega kulturnega pojava. Spomnimo se na primer, da je konec 90. let izčrpal Hollywood, ki je s težavo privabil množice iz zavetja dnevnih sob (prehod iz VHS na DVD kulturo domačega kina) ter zato nujno potreboval nov kino-dogodek, ki bi upravičil vrednost kinodvorane. LOTR je v trenutku družbeno-kulturnega preloma ponudil vse to: je Rojstvo naroda (The Birth of a Nation, D. W. Griffith, 1915), V vrtincu (Gone with the Wind, V. Fleming in G. Cukor, 1939), Ben Hur (William Wyler, 1959), Vojna zvezd (Star Wars, George Lucas, 1977) in Jurski park (Jurassic Park, Steven Spielberg, 1993) našega časa. Je kult digitalne ere in – do redefinicije same besede – poslednji blockbuster 21. stoletja, ki skozi perspektivo nostalgije za vedno ostaja enako magičen kot prvič.

Kinotečnik januar/februar 2019

Preberi več