Leto 2025 je vzelo še enega velikih. Septembra se je v 89. letu nepričakovano poslovil igralec, režiser in producent Robert Redford – človek, ki je sredi pompa in blišča filmske industrije vztrajno pridigal o moči tišine, veličini narave, nujnosti svobode izražanja in krhkosti človeškega dostojanstva. Bil je eden najbolj prepoznavnih obrazov filmskih platen druge polovice 20. stoletja, a tudi neutruden borec za pravičnost in okoljski aktivist, ki so ga v marsičem oblikovale izkušnje iz obdobja, preden je postal igralec.
Rodil se je leta 1936 in odraščal v skromni delavski družini. Po smrti mame, ki ga je zelo prizadela, je na pragu odraslosti pustil šolo in se nekaj let potikal po Ameriki. Opravljal je različna priložnostna, pogosto težka fizična dela, nato pa odpotoval v Evropo, da bi se izuril v umetnosti, v kateri se je v tistem obdobju počutil najbolj domače – slikarstvu. Po tem boemskem obdobju, ki je obrusilo njegovo umetniško senzibilnost, se je vrnil v ZDA in se vpisal na Akademijo za dramsko umetnost v New Yorku. Sprva ga je pritegnil vizualni vidik gledališča, predvsem scenografija, na vajah pa je ugotovil, da ga bolj kot podobe privlačijo zgodbe, in dal priložnost igri. V New Yorku je kot igralec hitro uspel. Konec 50. let je že igral v gledališčih in veliko snemal za televizijo, nato pa se je usmeril v film.
Prvo veliko vlogo je dobil v nizkoproračuncu o korejski vojni Vojni lov (War Hunt, 1962), ki mu je prinesel dragoceno prijateljstvo. Njegov soigralec v filmu je bil Sydney Pollack, s katerim je v nadaljevanju kariere posnel več filmov kot s katerim koli drugim režiserjem. Že v zgodnjem obdobju se je odločal tudi za tvegane vloge negativcev, čeprav so ga svarili, da bi lahko ogrozile njegov vzpon med zvezde. V filmu Notranjost Daisy Clover (Inside Daisy Clover, 1965) je igral biseksualca, v Pregonu brez usmiljenja (The Chase, 1966) je bil pobegli zapornik, ki mu diha za ovratnik nihče drug kot Marlon Brando, v filmu Smukač (Downhill Racer, 1969) pa bolestno ambiciozen smučar, z zmago obsedeni egomanijak, ki je poosebljal puhlost ameriškega individualizma.
V hollywoodsko A-ligo se je zavihtel z romantično komedijo Bosa v parku (Barefoot in the Park, 1967), v kateri je ob Jane Fonda zaigral kot resnoben odvetnik, ki se poroči s svobodomiselno žensko. Še večja prelomnica v njegovi karieri pa je bil kultni antivestern Butch Cassidy in Sundance Kid (Butch Cassidy and the Sundance Kid, 1969); tu sta s Paulom Newmanom upodobila neustavljivo šarmantna, duhovita roparja, žlahtno zaprašena ostanka romantike ameriškega Divjega Zahoda. Z Newmanom sta svoji igralski iskri ponovno zanetila v filmu Želo (The Sting, 1973), kjer nista bila več roparja, ampak nič manj očarljiva prevaranta.
Slava, ki so mu jo prinesle te in še mnoge druge uspešnice, pa je bila Redfordu bolj v breme kot v veselje, zato jo je unovčil za tisto, ker mu je v resnici grelo dušo. Ob komercialnih uspešnicah, ki jih je snemal na pobudo studiev, je vedno skušal izpogajati tudi nekaj sredstev za filme, ki studiem niso dišali, njemu pa so se zdeli pomembni. Prvi tak film, za katerega se je močno zavzel, je bil Politična kuhinja (The Candidate, 1972). V njem je skozi lik naivnega kandidata za senatorja razgalil manipulativne mehanizme političnega marketinga in odprl vprašanje politične integritete in moralnih kompromisov v volilnih kampanjah. Film je dobil oskarja za scenarij, h kateremu je obilno prispeval tudi Redford sam. Leta 1976 je posnel klasiko Vsi predsednikovi možje (All the President’s Men), politični triler o aferi Watergate, ki je postal simbol novinarske etike in politične odgovornosti. Z novinarjema Bernsteinom in Woodwardom je bil v Redford v stiku, še preden sta zaključila svojo preiskavo. Ko je bila njuna knjiga napisana do polovice, je že odkupil pravice za film in začel lobirati zanj. Bil je tudi gonilna sila za realizacijo filma Bruebaker (1980). V njem je odigral naslovno vlogo upravnika zapora, ki se pod krinko zapornika infiltrira v lastno ustanovo ter na lastni koži izkusi obupne razmere, v katerih bivajo zaporniki, in razgali korupcijo vodstva.
Naveličan plehkosti in kričečosti Hollywooda je začel tudi sam režirati filme, kakršni so ga zanimali. Njegov režijski prvenec Navadni ljudje (Ordinary People, 1980), intimna drama o družini, ki se po sinovem samomoru sooča z izgubo, krivdo in čustveno oddaljenostjo, je bil prava senzacija. Pobral je štiri oskarje, vključno s tistima za najboljši film in najboljšo režijo. Zelo uspešen je bil tudi inteligentni, estetsko izbrušeni Kviz (Quiz Show, 1994), posnet po resničnem škandalu iz 50. let, ko so producenti priljubljenega televizijskega kviza manipulirali z izidi, da bi ohranili visoko gledanost; tekmovalci so odgovore dobivali vnaprej, njihova »zmaga« pa je bila del režiranega spektakla. Redford v filmu raziskuje, kako zlahka človek proda resnico in integriteto za slavo in udobje – motiv, ki ga spremlja skozi vso kariero.
Skrbel ga je tudi človekov vse bolj iztirjen odnos do narave in okolja. Že v 70. letih, dolgo preden so te teme postale del širše javne razprave, je opozarjal na nevarnosti onesnaževanja in nenadzorovanega razvoja. Njegova občutljivost do narave se je napajala iz osebnih izkušenj – v mladosti je delal na naftnih poljih in od blizu videl okoljsko degradacijo, ki jo povzročajo človeške dejavnosti. Narava je igrala veliko vlogo tudi v filmih, ki jih je režiral sam. S tremi oskarji nagrajena meditacija o izgubljeni nedolžnosti ameriške pokrajine Reka poje mi (A River Runs Through It, 1992), zgodba o dveh bratih, ki odraščata v Montani, povezuje teme družine, duhovnosti in narave, reko pa prikazuje kot vir življenjske energije in moralnega reda. Redford je menil, da prav v prostranstvih Montane utripa srce pristne ameriške divjine. V tiste konce je postavljena tudi drama Šepetati konjem (The Horse Whisperer, 1998), kjer je Redford ob režiji prevzel tudi glavno vlogo konjarja, ki zdravi travmatiziranega konja, s tem pa posredno pomaga dekletu, ki je doživelo nesrečo.
Tretje področje, kjer je Redford udejanjal svojo družbeno odgovornost, pa je film sam. Dobro je vedel, kako težko je pridobiti sredstva za projekte, ki, vsaj na prvi pogled, nimajo velikega komercialnega potenciala, a obravnavajo pomembne teme ali pa so drzni v svojem umetniškem pristopu. Da bi omogočil prostor ustvarjalcem, ki jih Hollywood ni želel sprejeti, je leta 1981 ustanovil Sundance Institute, iz katerega je kasneje zrasel eden najpomembnejših svetovnih festivalov neodvisnega filma. Sundance je spodbujal raznolikost, družbeno kritične teme in svobodo izražanja ter vzgojil več generacij progresivnih ameriških filmarjev, od Quentina Tarantina do Chloé Zhao. Festival, ki ga je poimenoval po svojem liku iz filma Butch Cassidy in Sundance Kid, je še vedno odskočna deska za filmske ustvarjalce, ki prinašajo nove poglede, inovativne stile in pogosto kritične vsebine. Le upamo lahko, da bo njegov duh še naprej živel vsaj tu.
