Pojdite na vsebino

Vir fotografije: Hrvaški državni arhiv - Hrvaška kinoteka

Vatroslav Mimica se je rodil 26. junija 1923 v Omišu. Študiral je medicino v Zagrebu. Leta 1942 je postal ilegalec Zveze komunistične mladine Jugoslavije, leto kasneje pa je odšel v vojno. Po vojni je objavljal literarne in gledališke kritike, bil pa je tudi eden od urednikov revije Izvori. V filmski industriji je začel delati leta 1950 kot direktor Jadran filma. Kot režiser je debitiral s filmom V nevihti (U oluji, 1952), ki mu je sledila komedija Jubilej gospoda Ikla (Jubilej gospodina Ikla, 1955). Leta 1957 je z Vladimirjem Tadejem napisal scenarije za številne animirane filme Zagreb filma. Istega leta je režiral tudi svoj prvi animirani film Strašilo. Potem je sledila vrsta animiranih filmov, in sicer Sam (Samac, 1958), Happy End (1958), Inšpektorjeva vrnitev domov (Inspektor se vratio kući, 1959), Pri fotografu (Kod fotografa, 1959), Jajce (Jaje, 1959), Mala kronika (1962) in Tifusarji (Tifusari, 1963), ki so bili zelo uspešni po vsem svetu (in nagrajeni na številnih mednarodnih filmskih festivalih), Mimica pa je postal eden vodilnih članov zagrebške šole animiranega filma. Napisal je scenarije za animirane filme Muha (Aleksandar Marks in Vladimir Jutriša, 1966), Krotilec divjih konj (Krotitelj divljih konja, Nedjeljko Dragić, 1966) in Vabilo (Pozivnica, Branko Ranitović, 1970). Leta 1961 je v Italiji režiral spektakel Solimano il conquistatore (1961), potem pa v Zagrebu uspešna kratka filma Telefon (1962) in Ženitev gospoda Marcipana (Ženidba gospodina Marcipana, 1963).

prizor iz filma Prometej z otoka Viševice
Prometej z otoka Viševice

Po režiji animiranega filma Gasilci (Vatrogasci, 1971) se je povsem posvetil igranim filmom. Posnel je film Prometej z otoka Viševice (Prometej s otoka Viševice, 1965), za katerega je na festivalu v Pulju prejel veliko zlato areno in srebrno areno za režijo. Film je bil nagrajen tudi na filmskem festivalu v Moskvi. Sledili so filmi Ponedeljek ali torek (Ponedjeljak ili utorak, 1966), Kaja, ubil te bom! (Kaja, ubit ću te!, 1967) in Dogodek (Događaj, 1969). Po modernistični trilogiji Prometej z otoka Viševice, Ponedeljek ali torek in Kaja, ubil te bom! se je klasik hrvaške in jugoslovanske kinematografije Vatroslav Mimica odločil, da se vrne k bolj standardni narativni prozi. Tako se je rodil Dogodek, posnet po zgodbi Antona Pavloviča Čehova, ki je triler in drama z elementi grozljivke čisto na koncu. Gre tudi za delo, s katerim avtor nadaljuje svoj predhodni film Kaja, ubil te bom!, in sicer v smislu ukvarjanja z (iracionalnim) zlom. Medtem ko je bil Kaja, ubil te bom! umeščen v pretežno urbani milje mediteranskega mesta, je Dogodek postavljen v ruralno območje kontinentalne Hrvaške, katere atmosfero je Mimica briljantno ujel. Film se poetično naslanja na naturalistično tradicijo (vključno z uporabo izključno diegetske glasbe), ki ji je pogosto dodana morbidna intonacija (antologijski je prizor otroške igre na podstrešju »zaklete koče« kot uvertura h končnemu pokolu), kar je bilo nakazano že v omenjenem Kaja, ubil te bom!. Gre tudi za zanimivo varianto filma potovanja oziroma ceste, tokrat ruralnega makadama, po katerem se liki premikajo peš, okoli tega gonilnega motiva potovanja pa se oblikuje filmska kompozicija. Dogodek je poseben tudi zato, ker je veliki zvezdnik Boris Dvornik v njem odigral eno svojih zelo redkih vlog negativca, njegova izjemna partnerja pa sta prav tako velika igralca Pavle Vuisić in Fabijan Šovagović. Izjemni so tudi Neda Spasojević v vlogi psihotične logarjeve soproge ter otroški par Srđan (Sergio) Mimica in Marina Nemet, ki bosta šest let kasneje spet nastopila skupaj kot najstnika v Mimičevem kapitalnem projektu Kmečki upor 1573 (Seljačka buna 1573). Dogodekje na puljskem festivalu prejel srebrno areno kot drugi najboljši film (prvi je bil Pod soncem (Nizvodno od sunca) Fedorja Šukobonje); sam Mimica je bil nagrajen s srebrno areno za režijo, Frano Vodopivec pa z zlato areno za najboljšo kamero (fotografijo).

prizor iz filma Kmečki upor 1573
Kmečki upor 1573

Vsi ti Mimičevi filmi tvorijo pomemben del ustvarjalnega vzpona avtorskega filma nekdanje Jugoslavije v 60. letih prejšnjega stoletja. Sledili so Rejenec (Hranjenik, 1970), Makedonski del pekla (Makedonski dio pakla, 1971) in Zadnji podvig diverzanta Oblaka (Posljednji podvig diverzanta Oblaka, 1978), v katerih je očitna preokupacija z vojnimi temami, bojem za fizično in duhovno svobodo, z golgoto in etiko revolucije. Posebno skupino njegovih del tvorita filma Kmečki upor 1573, ki je prejel veliko bronasto areno v Pulju, in njegov zadnji igrani film Banović Strahinja (1981). Režiral je tudi za televizijo.

Vatroslav Mimica je umrl v Zagrebu leta 2020.

Preberi več