Leto 1977, Brazilija. Armando (Wagner Moura) se v svojem kanarčkasto rumenem volkswagnu hrošču vrača v rojstno mesto Recife, da bi se ponovno zbližal s sinom. Zmanjka mu bencina, zato se je primoran ustaviti na bencinski črpalki sredi ničesar, ki ne samo deluje kot prizorišče zločina, temveč to tudi je – nekaj metrov proč leži zaudarjajoče truplo, neugledno prekrito s kosom kartona, ki ga vsake toliko grizljajo potepuški psi. Ko ga lastnik pomiri, da gre za nekaj dni staro zadevo in je bila policija že obveščena, pa si prišlek niti malo ne oddahne. In res, ob prihodu na črpalko se policista obregneta prav ob Armanda in od njega iztržita škatlico cigaret, truplo pa pustita. Ta začetni prizor političnega trilerja Tajni agent (O Agente Secreto, 2025, Kleber Mendonça Filho) je svet v malem, vse, kar je narobe z državo, ki jo že leta dušita vojaška diktatura in represija. Preganjanje in utišanje »nepomembnih« ljudi, ki gredo vladajočim v nos zaradi takšne ali drugačne moralne drže, ob tem pa nenehna krepitev korupcije in razraščanje zločinske mreže političnih likvidacij. Skratka, razkrajajoča se trupla vsem na očeh.
Film je režiral brazilski režiser Kleber Mendonça Filho, ki je pred leti navdušil s filmom Bacurau (2019), v katerem se protagonistka prav tako vrne v domačo vas, a se krvavi scenarij razvije v zgodnji prihodnosti, ki je danes v bistvu že tu. Ta podatek se mi je ob izbiri filma na LIFFU sicer izmuznil, a me je, sploh v sklepnem delu, takoj spomnil na Bacurau – skoraj gledališko izrazito pokanje pištol in razčesnjevanje glav je več kot očitno postalo režiserjev prepoznavni znak. Se pa Tajni agent veliko spretneje giba med pomenskimi sivinami, ne pozablja na podrobnosti, si vzame čas za karakterizacije likov in celo ustvarja fascinantne stranske zgodbe, ki pa ne zmotijo osnovne rdeče niti pripovedi. V vsakem primeru torej napredek, kar se pozna tudi v recepciji, saj film pridno pobira razne lovorike. Blesti predvsem Wagner Moura, ki kot Armando stoično prenaša vse, kar mu je naloženo prenašati, in ostaja naš glavni sopotnik skozi to zgodovinsko obdobje. Čeprav deluje umirjen in vsega vajen, se na njegovem obrazu vseeno izražata naveličanost in obup, saj je nemočen pred banalnostjo zla in sistemom, ki ga je spravil na kolena. Obenem nosi tudi veliko krivde, zamolčane jeze, celo sramovanja, kar kulminira v enem izmed najbolj intenzivnih prizorov filma, ko se Armando in njegova žena v restavraciji zoperstavita neumni in neuki avtoriteti, ki pa je vseeno avtoriteta – soočenje torej še zdaleč ne bo brez posledic. Spet gre za svet v malem, prizor, ki pokaže vso razsežnost banalnosti zla. Armandova žena sicer res znori in dobi trenutek zadoščenja, ko poniža svojega nasprotnika, a moralna zmaga je piškava nagrada, saj se že premika kolesje sistema, ki moralno držo kaznuje, pritlehneže, nizkotneže in hinavce pa nagrajuje in jih postavlja na vodilna mesta.
Kljub temu pa se Tajni agent ne ujame v past moraliziranja ali nihilizma, saj ostaja pronicljiv, piker, pretanjen. To mu uspeva tudi z že omenjenimi stranskimi liki, ki niso tam le za kolorit ali kuliso, temveč so ključni za portretiranje globoke diktature, ki postaja površna, ki oblast zadržuje zaradi nasilja in ustrahovanja, ne zaradi avtoritete in spoštovanja, ki se je tako razpredla, da ne uspe držati roke nad vsemi svojimi lutkami, med katerimi se najde tudi plejada nesposobnih, malomarnih in preprosto ogabno zlobnih ljudi. Dogajalno srce filma je tako Armandovo zavetje pri ostareli in prikupno prismuknjeni verižni kadilki doni Sebastiani (Tânia Maria, ki je režiserja očarala že s svojo stransko vlogo v Bacurauu). Čeprav mu bivališče razkaže nasmejano in z malho zgodbic, se sčasoma izkaže, da nosi veliko breme – vseh njenih ljudi, ki jim ni uspelo preživeti, in vseh, za katere trenutno trepeta. Kasneje spoznamo še ostale prebivalce, a namesto da bi se ob druženju zgodilo zbliževanje, jih prevevajo zadrega, strah in molk. Redki si upajo povedati kaj resničnega o sebi, skrivajo svoja prava imena, kar vodi v subverzijo motiva najdene družine – druži jih skupna situacija, a se zaradi varnosti ostalih ne morejo zares povezati, odpreti, ranljivost morajo prihraniti za kakšne druge, svetlejše čase. Gre za izgubljence, politične begunce, utišane; mednje spada tudi lik Hansa (Udo Kier v svoji zadnji vlogi), za katerega policijski načelnik zmotno misli, da je prebegli nacist, ki se je boril v drugi svetovni vojni in se hoče kititi z njegovimi brazgotinami, v resnici pa je preživel holokavst. Še en dokaz primitivnosti oblasti, ki hoče videti le tisto, kar ji laska ali ustreza.
Poleg likov pa vzdušje ustvari še premišljena scenografija, ki nas res prestavi v sedemdeseta. Vse od hrošča in telefonske govorilnice, ki se pojavi tudi na plakatu filma, pa do nenehnega kajenja in oblačil – zdi se, da smo ujeti v časovno kapsulo. Nekatere prizore so posneli tudi na lokacijah, v nekaterih zgodovinskih stavbah, ki še ohranjajo isti videz, kar je opazno. Prav tako se film časovno pozicionira z nekaterimi elementi po resničnem dogajanju, na primer s poplavo portretov predsednika Ernesta Geisela, ki so bili malodane obvezna oprema za razne urade in institucije, pa s primerom odrezane noge, ki jo novinarji napihnejo v pravo campy srhljivko, saj noga hodi naokrog in terorizira prebivalce, namesto da bi se raziskalo, čigava je (to seveda ni zaželeno), ali pa prizor ženske višjega sloja, ki dobi pri zaslišanju proti svoji služkinji privilegirano obravnavo. Ta občutek časovne kapsule se stopnjuje tudi zaradi dejstva, da se razkrije retrospektivna narava zgodbe – Armandov primer namreč v današnjem času preiskuje študentka zgodovine Flavia (Laura Lufési), pri čemer posluša posnetke pogovorov, brska po arhivih, pregleduje stare časopise in podobno. Njegovo zgodbo torej sestavlja po kosih, s predvidevanji, raziskovanjem, in prav to je največji čar Tajnega agenta – zavedanje, da gre za očitno pozabljeno tragično zgodbo, ki še zdaleč ni osamljena. Kje pa, teh zgodb je nešteto, vse od prejšnje prebivalke Armandovega stanovanja pa do njegove mame, izbrisane iz vseh arhivov. Armando namreč ob prevzemu nove identitete zaprosi, če ga lahko zaposlijo na upravni enoti, saj želi poiskati dokaz, da je njegova mama obstajala, da je nekje shranjen papirnati dokaz. Ironično je, da podoben izbris doleti tudi njega, najprej je izbrisan iz javnega življenja in oropan svojega poklica, potem se njegovo pravo ime izbriše zaradi njegove varnosti, nazadnje pa je izbrisan oziroma eliminiran še fizično in simbolno, saj ostane le nepomembna novička v lokalnem časopisu.
Motiv utišanja se tako zrcali na različnih ravneh, seveda tudi na ravni oblasti, ki deluje represivno ter z informacijami in resnico ravna popolnoma arbitrarno in suženjsko. Ko se torej zadnje dejanje filma sprevrže v nekakšno tragikomedijo zmešnjav, kjer se zapletejo tisti, ki se ne bi smeli, se morda za trenutek zdi, da bo še vse v redu, a Armandova zgodba več kot očitno presega le enega posameznika, zato zanj ni odrešitve. Antiklimaktični konec, ki bo za mnoge šok, pa je več kot na mestu, saj je tako prekleto življenjski. Sprva enigmatičen naslov filma se tako razjasni, saj Armando ni dejanski tajni agent, temveč nekdo, ki živi v tajnosti pred režimom. Nekdo, ki ga bo v prihodnosti morda mogoče izkopati iz arhivov. Nekdo, ki se ga lastni sin ne bo spomnil. Seveda pa ga bo kljub temu zaznamovala bolečina ob izgubi. Sklep filma, ko se srečata Armandov odrasli sin in Flavia, je torej tisto presežno, neizrekljivo – kako poslušati in kaj iskati? Za kaj se zavzeti? Kako priti stvarem do dna, če sploh? V svojem bistvu prav toliko atraktivna in aktualna kot žalostna filmska stvaritev, ki močno presega okvire političnega komentarja.
