2551.01 + Sel iz senc (Filmske beležke 06 A/Monolog 01)

Pojava z opičjim obrazom in obročkom v nosu reši siroto pred pendreki državnih oblasti. Skupaj se potopita v srhljiv svet umazanih katakomb, v katerem bivajo poosebitve zatiranih; groteskne postave v maskah in strah vzbujajoče lutke. Neo-nemi film 2551.01 avstrijskega eksperimentalista z žanrsko žilico Norberta Pfaffenbichlerja je resda hommage Chaplinovem Dečku, vendar s stroboskopskim utripanjem, heavy metal glasbo, psihedeličnimi barvnimi popačenji in občasno gameboy melodijo deluje kot otrok pankovskega revolta in Browningovih Spak.

»Poleg kompleksnih tekstur nemih filmov Pfaffenbichler uporablja elemente splatter in eksploatacijskih filmov ter situacijske komedije – pa tudi izjemno eklektično filmsko glasbo. Tako nas ta epizodična drama popelje na obrobje panka in šok komedije, v teritorije, ki jih v avstrijskem filmu tako rekoč ne poznamo. Zato upajmo, da bo tudi Orgija Prekletih, ki je ob koncu filma napovedana kot drugi del te temačne zgodbe, kmalu postala resničnost.«
– Stefan Grissemann

Legendarni igralec in ikona nemih grozljivk Lon Chaney (1893–1930) si je z neverjetnim talentom za preobrazbo in prepričljivo utelešenje neštetih vlog prislužil vzdevek »mož tisočerih obrazov«. Ob Notredamskem zvonarju in Fantomu iz opere je nastopil v več kot 150 filmih. Pfaffenbichler v navdihnjeni montaži postavi v dialog prizore iz vseh 46 filmov, ki so se ohranili. Sel iz senc je nadrealističen poklon umetnosti Chaneyjeve igre ter samotnim pokrajinam grozljivk, ki jih je naseljeval in v katerih se tu ponovno rodi kot duh tisočerih obrazov.

»Atmosferična nočna mora o ujetnikih kraljestva senc, ujetih v večno življenje skozi snope svetlobe projektorja. Grozljivka kot zatočišče osamljenosti, ki z načinom montaže na tragikomičen način postane še intenzivnejša: Lon Chaney počne vse sam – bitke, zarote, vztrajno opazovanje in posredovana sporočila, vsa smrtonosna (nora) dejanja, absurdne ljubezenske zgodbe in sprevržene spletke. Avtoanatomija žanra: absurdna redukcija in prizmatična multiplikacija – ena oseba, persona pa pomnoženo razdrobljena.«
– Christoph Huber