Pojdite na vsebino

Andrej Šprah – Predpostavka »konca filma« kot pedagoški potencial vračanja k avtentičnosti filmske izkušnje

Obzornik 670 – Rdeči gozdovi

  • Režija: Obzorniška fronta
  • Država: Slovenija
  • Leto: 2022
  • Izvorni nosilec: 16 mm
  • Format slike: 1.37
  • Barva: barvni
  • Podnapisi: slovenski (sp)
  • Dolžina: 16'
prizor iz filma Obzornik 670 – Rdeči gozdovi

Filmski razmislek o postavitvi rezilne žice ob meji Evropske unije, ki gozd obravnava kot politični prostor. Gre za kraj, v katerega je vpisana zgodovina tajnih zatočišč in praks solidarnosti v različnih časih, kontekstih in obdobjih.

Zgodi se lahko karkoli

  • Izvirni naslov: Wszystko moze sie przytrafic
  • Režija: Marcel Łoziński
  • Država: Poljska, Nemčija
  • Leto: 1995
  • Izvorni nosilec: 35 mm
  • Barva: barvni
  • Podnapisi: slovenski (svp), angleški (ap)
  • Dolžina: 39'
prizor iz filma Zgodi se lahko karkoli

Po nekem varšavskem parku se preganja šestletni otrok, režiserjev sin Tomaszek. Občuduje velikanskega pava, si z zanimanjem ogleduje rože, drevje in grmičevje. Po klopcah, razpršenih v parku, sedijo osamljeni upokojenci, zamaknjeni v opazovanje parka, branje, melanholijo. Deček se jim brez strahu in brez sramu približa ter jih nagovarja. Iskreno ga zanima njihovo življenje in stari ljudje se mu nepričakovano odprejo. Z dečkom delijo svoje življenjske izkušnje, mu pripovedujejo o svojih razočaranjih, pa tudi o željah in veri, da se mogoče še vedno lahko zgodi kar koli. Deček resno posluša, odgovarja, vliva upanje, deli nasvete. Pripoved o življenju in smrti, lahko tudi eksistencialistična poema ali pa sodobna pravljica.

Predavanje: Andrej Šprah – Predpostavka »konca filma« kot pedagoški potencial vračanja k avtentičnosti filmske izkušnje

V sklopu pomembnih vprašanj, ki jih odpira programsko vodilo letošnje Jesenske filmske šole, se je, zagotovo ne naključno, med prvimi znašla dilema morebitnih sprememb »naše iniciacije v kulturo gibljivih podob«. Premislek se bo na tej podlagi osredotočil na tiste vidike fenomena »konca filma in kinematografije, kot ju poznamo«, ki vplivajo na uvajanje v film znotraj šolske prakse, torej v kontekstu učnih procesov, ki so se pri nas šele dodobra začeli.

Na izhodišču dveh antologijskih uvidov (nastalih domala sočasno sredi 70. let preteklega »filmskega« stoletja), Ko grem iz kina … Rolanda Barthesa in Filmsko izkustvo Amosa Vogla, se bomo soočili s fenomenom »preostanka filma« kot potenciala preučevanja njegove bistvenosti, ki jo Jean-Luc Nancy izpostavlja v sloviti hipotezi, »da to, kar ostaja, tudi najbolj vztraja«. Preko analize petih prevladujočih tipov gledalske izkušnje – individualne, skupinske, priložnostne, globalne ter digitalne – bomo opredelili tiste dejavnike sprejemanja in zaznavanja filma, ki se dozdevajo najustreznejši za šolsko rabo. Hkrati pa so ti tudi edini, ki omogočajo soočenje z dvema variantama specifično-filmsko nezavednega: »optično nezavednega«, kot ga je že v davnih 30. letih preučeval Walter Benjamin, pa tudi »tehnično nezavednega«, kot ga je pred nedavnim opredelil Nace Zavrl. Oba koncepta opredeljujeta svojevrstnost avtentične izkušnje filma, ki omogoča dostop do marsičesa, kar bi drugače ostalo neopaženo.

Andrej Šprah je docent za področje filmskih in televizijskih študijev na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo Univerze v Ljubljani in na Institut für Kulturanalyse Alpen-Adria-Universität v Celovcu. Njegove raziskave in objave zajemajo vprašanja razmerja med dokumentarno in umišljeno avdiovizualno reprezentacijo realnosti, dejavnike jugoslovanske in postjugoslovanske kinematografije, vidike filmskega (neo)realizma ter metodologije filmske didaktike, pedagogike in andragogike.