Animirani dokumentarci I

Maya se v svoji družini vedno počuti sprejeta, a ji vprašanja o njenih »belih nemških starših« in njeni polti kljub vsemu pridejo do živega. Da bi se soočila z bolečino, napiše pesem in želi, da jo slišijo vsi.

Sedemdesetletni Timo kratko vožnjo v službo spremeni v čisto uživancijo. Drvenje s kolesom se sicer konča v jarku, a kaj ko adrenalin sproža tako prijetne občutke.

Leta 1999 je na Mednarodnem vegetarijanskem kongresu v vasici Widnau na zahodu Švice prišlo do skrivnostne zastrupitve s hrano. Ko na zgodbo naletita animatorja Marion in Noah, ugotovita, da je to odlična tema za animirani dokumentarec.

Ime mi je Déborah Chang; rodila sem se 29. marca 2000 v okolici Pariza. Takrat je na Kitajskem še vedno veljala politika enega otroka. Ob maminem pričevanju začnem odkrivati podrobnosti te zakonodaje.

Film o avtoričinem bivanju v bolnišnici, kjer ob prehajanju med bolečino, domotožjem in gnusom do lastnega telesa nenehno doživlja absurdne in smešne trenutke. Čustveno popotovanje skozi dolge podzemne hodnike bolnišnice z obilico nepomembnega kramljanja in cevk.

Po resničnih dogodkih ustvarjen animirani film, ki upodablja otroštvo otrok iz disfunkcionalnih družin v majhnem obmejnem mestecu Narva.

Film spremlja sociologinjo med njenim raziskovanjem spolnosti v partnerskih zvezah. Srečuje se s heteroseksualnimi ženskami med 25. in 45. letom. V intervjujih se z njimi pogovarja o izkušnjah, poželenju in ljubezni, pa tudi o normah v odnosih med moškimi in ženskami ter o poteh do emancipacije.