Arhiv na obisku: Filmski muzej Eye: Barbara Meter

Film, posnet na S8-mm filmski trak, potem pa predelan in z optično kopirko povečan na 16 mm ter nato še na 35 mm, se s podobami kolovrata in vinilnih plošč, ki v spomin prikličejo labirinte grške mitologije, poklanja kakovostnemu filmu kot tkalski obrti in neutrudnemu delu iz veselja.

Avtorica ustvarja s fotografijami weimarske Nemčije, podedovanimi od staršev, ki so leta 1934 zbežali iz države.

V tem nemem, kontemplativnem, refleksivnem delu, ki poteka v eni sami sobi, avtorica obravnava svoje posnetke, kot da bi bili najdeni, pri čemer jih na novo snema in manipulira. Ustvari vtis, kakor bi jih od nekoga dobila, in skuša ugotoviti, kaj so in kaj je za njimi.

Film, posnet s tehniko kader/protikader, ustvari pogovor brez besed med žensko, Barbaro Meter, in moškim, ustvarjalcem eksperimentalnih filmov Josom Schoffelnom. Tako predlaga dialog, ki ga ogluši sozvočje iz Mahlerjeve simfonije.

Beseda »stretto« je italijanski glasbeni termin za končni del fuge, ki ga zaznamujejo prepletajoče se melodije. Avtorica filma uporablja disociativne podobe in nepovezane melodije, s čimer gradi na polifoničnih vzorcih zgodovine in identitete. Soundtrack je Glasba za preparirani klavir 2 Johna Cagea, tolkalsko delo, zasnovano kot plesna spremljava.

Avtorica z izmenjavanjem enega, dveh in štirih ekranov v hitrem zaporedju predstavi bližnje posnetke umetnikov Sally Potter, Mattijna Seipa, Pim van Isveldt in Mika Dunforda, posnete iz različnih kotov. Na koncu se prek kopičenja plasti v glavah gledalcev lahko izriše širok, kompleksen portret.

Z zvočnimi učinki mimoidočih vlakov, tekoče vode in vetra ter z izjemno manipulacijo podob s pomočjo optične kopirke se avtorica pokloni krhkosti celuloida in naše lastne ranljive materialnosti. Emulzijo obdeluje, kot bi se dotikala kože, z enako pozornostjo, dovoljenji in bojaznimi ter akcijami in reakcijami.