Deklica in drevo

Kaj je zdaj s tisto punčko, ki si je želela kolo, tako rdeče na tri kolesa; želela, da bi ji Miklavž prinesel mufek, takega, kot ga ima Pitihova Polonica: sivega z belim trakom in bingljajočimi cofki? Filmska pesem za dve duši. Morda meditacija. Pot v tišino. Pripovedna vizija Deklice je iskala nov prostor onkraj igranega in dokumentarnega – prikazati resnično, živo prisotnost človeka, ki prehaja v čisto simbolno podobo.

“Ivanka Mežan je v osmih desetletjih zaigrala v kar 33 celovečernih in kratkih filmih ter več kot 50 televizijskih delih. Toda pomembnejši od številk je igralski pečat, ki ga je na televiziji in filmu vtisnila vsem svojim likom.” – odlomek iz monografije

“Ker sem do zdaj proučevala predvsem Ivankino gledališko kariero, sem pred izzivom čutila tremo, čeprav je filmske in televizijske podobe v nasprotju z gledališkimi mogoče poiskati v arhivih in si jih ponovno ogledati. Toda pokazalo se je, da je Ivanka, ne glede na to, ali stoji na odru ali pred kamero, vedno – ona sama. (…) Vse to in še več je Ivanka Mežan. Ki je tako na odru kot na televiziji in filmskem platnu tisto, kar sem zapisala na začetku – ona sama. Pač Ivanka, ki se tako kot njena Mila v pesmi sprašuje, kaj daje, ko vstopa v tuja življenja, in kaj iz njih vzame. In ve, da je treba vzeti manj, kakor dati …” – Petra Pogorevc