Edvard Kocbek, skica za portret + Narodna noša + Obzornik 242: Sunčane pruge

Edvard Kocbek je kot eden vodilnih krščanskih demokratov in književnik odigral pomembno vlogo v narodnoosvobodilnem boju in tudi v povojni jugoslovanski politiki. Zaradi političnega spora okoli Kocbekove knjige Strah in pogum (1951), ki je načela nekatera tabuizirana vprašanja o slovenskem NOB in je letos tudi del maturitetnega branja, so ga po javni politični kampanji, usmerjeni proti njemu, leta 1952 prisilno upokojili, izobčili iz javnosti in nadzorovali do konca življenja. Podobno usodo je doživljal tudi Pogačnikov film, ki je bil sprva mišljen kot intervju Tarasa Kermaunerja s Kocbekom, a je bilo dogovorjeno snemanje večkrat odpovedano, dokler Kocbek ni preminil. Film zato za izhodišče vzame Kocbekov pogreb in ga postavi kot okvir za razmišljanje o njegovem življenju in delu. Vanj so vključeni tudi arhivski posnetki zgodovinskega zasedanja Antifašističnega sveta narodne osvoboditve Jugoslavije v Jajcu, na katerih je nekdo Edvarda Kocbeka sličico po sličico izpraskal s filmskega traku. Na 32. jugoslovanskem festivalu dokumentarnega in kratkega filma v Beogradu, kjer film brez posredovanja takratnega direktorja Vibe filma Bojana Štiha verjetno sploh ne bi bil prikazan, je prav na tem mestu nekdo narezal filmski trak. Projekcijo je rešil pozoren kinooperater, film pa je na koncu prejel tudi eno od petih velikih zlatih medalj festivala.

Posamezne politične usmeritve in režimi so narodno nošo v Sloveniji zlorabljali. Kljub temu da so nekateri detajli slovenske narodne noše izposojeni iz nemških alpskih krajev, je vendar ohranila specifičnosti tega območja. Danes služi narodna noša kot turistična atrakcija. V času Jugoslavije je bil film Narodna noša prepovedan za prikazovanje. Videti ga je bilo mogoče šele po osamosvojitvi Slovenije.

Mladinske delovne akcije so bile sestavni del socialistične Jugoslavije. S prostovoljnim delom je na tisoče mladih brigadirjev in brigadirk prispevalo k razvoju države in uresničitvi ključnih infrastrukturnih projektov, kot so avtoceste, železnice, mostovi, predori, tovarne, stanovanjske stavbe, šole, bolnice in parki. Med njimi je bila tudi železnica Šamac–Sarajevo, zgrajena leta 1947, v pičlih sedmih mesecih. Mladim iz Jugoslavije so se pridružili številni brigadirji in brigadirke iz Italije, Britanije, Grčije, Francije, Danske, Švedske, Palestine itd. V vojni vihri devetdesetih let je bila železnica poškodovana, z daytonskim sporazumom je bila presekana na pol, njeni vitalni deli pa privatizirani. Zadnji vlak Šamac–Sarajevo je odpeljal leta 2011. Danes tračnice pogosto uporabljajo ljudje na poti v obljubljeno prihodnost.

Nika Autor je bila po pozivu Palestinskega filmskega inštituta k bojkotu Mednarodnega amsterdamskega festivala dokumentarnega filma (IDFA) med redkimi filmarkami in filmarji, ki so protestno umaknili svoj film s festivalskega programa leta 2023.