Hčere prahu + okrogla miza Dekolonizirane podobe: sestrstvo in kolektivni spomin

Hčere prahu so meditativen in poetično-zasanjan portret več generacij žensk ljudstva Gullah z otočja Sea Island ob obalah Južne Karoline in Georgie. Prebivalci teh otočij so potomci nigerijskih Igbov, ki so jih tja prepeljali trgovci s sužnji. Na prelomu 20. stoletja se mlade generacije v iskanju dela in boljšega življenja odločajo za selitev na industrijsko razviti sever Združenih držav Amerike. Pripoved iz perspektive še nerojene deklice (Kai-Lynn Warren) prepleta pogled matriarhinje skupnosti Nane Peazant (Cora Lee Day) in drugih žensk. Režiserka klasično linearno pripovedno strukturo ukrivlja glede na tradicionalno izročilo zahodnoafriškega pripovedništva in skozi žensko perspektivo slika zgodbo o razpetosti med preteklostjo in prihodnostjo te krhke, a v svojem bistvu močne skupnosti, ki živi na pragu neizprosne Amerike 20. stoletja.

Film Hčere prahu (1991) režiserke Julie Dash danes velja za ključno delo afroameriškega filmskega ustvarjanja. Celovečerec, ki je nastajal petnajst let, je prvi, ki ga je režirala Afroameričanka in je doživel nacionalno distribucijo v ameriških kinematografih, obenem pa je močno odstopal od afroameriškega filmskega ustvarjanja tistega časa. Film namreč prek zavrnitve evrocentričnega pogleda in klasičnih pripovednih tehnik v ospredje postavi izkušnjo afrodiasporskih žensk ter vlogo družine in sestrstva različnih generacij. S poudarkom na vsakodnevnem delu, skupnem bivanju in ritualih pa pomeni dekolonialen odmik od kolektivne travme afrodiasporske skupnosti. Na pogovoru po filmu bomo razmišljale o feminističnem pristopu Julie Dash k filmski umetnosti, o zakoreninjenosti filma v afriški diaspori in z njo povezani vizualni in pripovedni inovativnosti ter o tem, kakšen prostor je Dash s svojim filmom odprla premisleku o zgodovini marginaliziranih skupnosti in njihovem kolektivnem spominu.