Hiša utemeljenih resnic, program sodobnega afriškega videa

Kolonija, imperij, arhiv, ogromne zbirke fotografij brezmočnih na spletu, po katerih je mogoče iskati in jih kupiti. Se je kaj spremenilo, odkar so jih posneli? Ritem glasu sprašuje in zapeljuje, plamen, ki na kratko razkriva surovo zgodovino, nas poveže z lepljivo mrežo primitivizma, ki prežema zahodno kulturo, ne da bi se sploh dotaknil podobe. Lebdimo v delni svetlobi in se poskušamo spomniti ter ponovno pomniti drugačno zgodovino, ki je še vedno ujeta v sencah tega časa, našega časa. Kratek trenutek, ki je prekratek, je namenjen poskusu razumevanja posledic zahodne civilizacije; nato vžigalica dogori, plamen še zadnjič zažari in ugasne. (Martina Caruso)

Delo predlaga reimaginacijo spornega morja kot mesta ustvarjanja in ne le nasilja in travme. Zelenortski otoki so v zapletenem odnosu z okoliškim oceanom, uradno štirinajstkrat večjim od njihovega kopnega. Stoletja suženjstva, zgodovina napornih delovnih praks na kitolovskih ladjah, prisilne migracije – do sedanjega pomanjkanja rib zaradi pretiranega tujega industrijskega lova in podnebnih sprememb, kar nam onemogoča dostop do našega oceanskega državljanstva. Kako si torej ponovno predstavljati življenje z oceanom? Ali pa ostati s težavami (Donna Haraway) in si povrniti neizmerno ustvarjalno zalogo?

Kako uskladiti različne in včasih nasprotujoče si dediščine? Ali lahko hrepenimo po krajih, ki jih nikoli nismo poznali? Kako si ponovno prisvojimo del kulturne dediščine, katere prenos je bil prekinjen? To je nekaj vprašanj, ki jih odpira introspektivno delo Anne Binta Diallo. Videotriptih združuje družinske arhive in videoodlomke z interneta, nenehno in izmenično postavlja nasproti gibljive slike njene družine, Senegala, države njenega rojstva, in kanadskih prerij, kjer je odraščala. (Ariane De Blois)

Video je bil posnet na treh celinah v afriški Evropi in Severni Ameriki, vključno s tremi državami, Togom, Italijo in ZDA. Govori o iskanju priložnosti in boljšega življenja v drugi državi ali celini s prečkanjem morja.

Razmislek o sodobni geopolitiki, še posebej o svetu, ki obstaja v apokaliptičnem načinu. Poleg pripovedi o nemirih, ki se prenašajo od starodavnih mitologij prek sodobne popularne znanstvene fantastike do prikazovanja in izraza globalnih novic, sem želela ohraniti prvotni občutek apokalipse kot »dviganja tančice« – diskurza razodetja. In da bi takšen diskurz zadržal zdesetkanje vseh monumentalnih naključij izvora, mora hraniti neki nedoločljiv, neizračunljiv presežek – potencial, da povzroči nevarna razlitja več sekajočih se ravni pomena.