John Smith I

»Luč vodnica Johna Smitha razvije občutek za globino in površino slike prek enostavnega delovanja svetlobe. Film je bil posnet v enem dnevu v eni sobi in beleži spremembe svetlobe skozi edino okno. Podoba je nadzorovana prek manipulacije aperture, sprožilca zaklopa in objektiva, toda učinek je bolj naključen kot določen in gledalec se zaveda predvsem določilne narave sledenja sončni svetlobi.« – Deke Dusinberre, katalog Perspectives on British Avant-Garde Film, 1977

»Ta štiriminutni film raziskuje naše odzive na stereotipe – slušne, vizualne in ideološke. Smith te stereotipe gledalcem nakaže predvsem prek asociacijskega sistema, ki spretno usmerja pot naših pričakovanj. Struktura je osupljivo enostavna in zavajajoče subtilna. Pelje nas na potovanje od enega konkretnega stereotipa do njegovega diametralnega nasprotja, medtem ko se podobe spreminjajo in postavljajo druga ob drugo, da bi v končni fazi obrnile našo interpretacijo tega, kar vidimo in slišimo.« – Gary Davis

Podobe iz revij in barvnih prilog spremljajo govorjeno besedilo iz knjige Word Associations and Linguistic Theoryameriškega psiholingvista Herberta H. Clarka. Z uporabo angleščini inherentnih dvoumnosti je jezik v filmu postavljen proti samemu sebi. Podoba in beseda delata skupaj oziroma ena proti drugi, da bi uničili oziroma ustvarili pomen.

»To pišem s črnim flomastrom znamke Tempo. Pred nekaj meseci sem kupil petnajst takih flomastrov za šestdeset penijev. A ker so tako razširjeni, jih na žalost poberejo drugi, misleč, da so njihovi. Flomastre sem kupil na tržnici na ulici Kingsland Road v Hackneyju, okoli 90 metrov od kraja, kjer je bil film posnet. Film usmeri pozornost na filmske kode in iluzije, ki jih vsebuje, tako da zanika njihov obstoj in reprezentacijo obravnava kot absolutno realnost.« – John Smith, 1976

»Čudovit in duhovit primer tega, kakšen je lahko pogovor v postelji z majhno dvoživko.« – Elaine Paterson, Time Out, 1992

»V Črnem stolpu vstopimo v svet moškega, ki ga preganja stolp, za katerega verjame, da mu sledi po Londonu. Medtem ko je lik osrednjega protagonista nakazan le prek narativnega glasu pripovedovalca, ki nas popelje od nelagodja prek zloma do skrivnostne smrti, skrbno nadzorovane in artikulirane podobe nudijo serijo ugank z barvnim ključem, šal in besednih iger, ki gledalcem kodrajo možgane. Smithova filmarska samozavest in veščine spodkopljejo predstavo avantgarde kot suhoparne, neprofesionalne in dolgočasne, Črni stolp pa je primer filma, ki se igra s čustvi in filmskim jezikom.« – Nik Houghton, Independent Media, 1987

»John Smith se ne boji časa. Njegovi filmi neprestano kažejo potrpežljivost pri vzpostavljanju vizualne igre s pomeni, pri čemer iz določenih kotov snema nekaj dni ali mesecev, da bi razvil naš občutek za kraj ali tok. V Regresiji se njegov humor osredotoča na čas. Med poustvarjanjem filma, ki ga je ustvaril enaindvajset let prej, posname vsakega od dvanajstih dni božičnega obdobja, pri čemer postaja vedno mlajši, medtem ko ponovno odpoje refren spremljajoče pesmi. V nekem smislu je ta mladostni humor, zmešan s politično modrostjo starosti in neomajno potrpežljivostjo, tisti, zaradi katerega so filmi Johna Smitha edinstveni – niso hitre šale, pač pa razdelane mreže humorja.« – Chris Kennedy, spremno besedilo ob projekciji v Pleasure Dome, Toronto, 2001