Kinotečni pogled: Cecilia Mangini

Izjemno srečanje, ki se je zgodilo leta 2011 na filmskem festivalu Cinema del reale v Salentu – deželi, ki je bila Ceciliji Mangini zelo pri srcu. Agnès Varda in Cecilia Mangini sta se tu prvič srečali in Paolo Pisanelli ni zamudil priložnosti, da zabeleži njun pogovor o pomenu dokumentarnega filma, stvarnosti in njenega upodabljanja, preden bi ga preglasili zvonovi.

Po dokumentarcu Ignoti alla città iz leta 1958 je to drugo sodelovanje med Cecilio Mangini in Pierom Paolom Pasolinijem in hkrati tudi film, ki ga je navdihnil Pasolinijev prvi roman Ragazzi di vita (Garzanti, 1955). Protagonisti so mladi iz povojne generacije, ki živijo na robu družbe, v rimskih predmestjih, kjer naravo vse hitreje zamenjuje beton. Ta nasilna, v usodo vdana, a živahna mladina preživlja svoje dneve med predmestnimi potoki in mestom. Po mnenju Cecilie Mangini je komentar, ki ga je Pasolini napisal v prvi osebi in v rimskem dialektu, eno njegovih najlepših besedil, saj je poln nostalgije po minuli mladosti, ki jo spremlja z globoko toplino.

Film, ki so ga navdihnili avtobiografski spomini, je portret posebne ženske, ki jo je režiserka poznala že od otroštva, ženske, ki jo je imela zelo rada in jo je globoko občudovala. Maria Limitone – kmečki skupnosti bolj znana kot »Maria di Capriati« – se vsako poletje preseli iz Neaplja v Apulijo, kjer vodi podeželsko posestvo.

»Šibki družbeni položaj, zaradi katerega je bila izpostavljena strupenosti in zlonamernim govoricam, ji ni zagrenil življenja. S svojo osebnostjo in z močnim duhom se je uveljavila pred vsemi. Izražala se je s srečo, kakršno občuti ženska, ki se noče zadrževati. Za tiste čase je bila to izjemna zmaga.« – Cecilia Mangini

Poglobljen pregled delovnih in domačih pogojev žensk na severu in jugu Italije. Raziskava, ki jo je naročilo združenje italijanskih žensk ob volilni kampanji italijanske komunistične stranke. Cecilia Mangini je dobila popolno svobodo, da obravnava teme, ki so jo zanimale, in ponudbo je sprejela z navdušenjem. Podobe žensk, kot jih je predstavljala kulturna industrija šestdesetih let, primerja z dejansko stvarnostjo večine žensk in s tem delom pomembno prispeva k zapleteni temi dela, ki jo je že obravnavala v dokumentarcih Brindisi 65 (1967) in Tommaso (1965).

»Danes menim, da sem se nagonsko poistovetila z vsemi njimi: v Apuliji, kjer sem vstopila v film kot obiralka oljk, na severu pa kot delavka pri pregledovanju statev.« – Cecilia Mangini