Kolektivne akcije in pandemična sodelovanja: 1998–2021

Film je nastal v sodelovanju med staroselskimi in nestaroselskimi videoustvarjalci in dokumentira hudo pomanjkanje hrane leta 1998. Polletna suša, ki so ji sledili močno deževje in poplave, je uničila polovico pridelka koruze in 80 odstotkov pridelka fižola. Ob stalnem nasilju 50.000 vojakov ter skrajni revščini in marginalizaciji je ta nesreča skupnostim vzela skoraj vse možnosti.

Film dokumentira situacijo v mestu Bolon Aja’aw na severu Chiapasa blizu slavnega rečnega sistema Agua Azul. Zvezna vlada je zemljo v Bolon Aja’awu prodala zasebnemu podjetju za izgradnjo ekoturističnega središča brez dovoljenja članov skupnosti. Video prikazuje sestanek med zapatističnimi oblastmi in mehiškimi vladnimi birokrati ter prinaša kritičen pogled na praktične implikacije ekoturizma.

Inez in Valentino, staroselki iz regije La Montaña v Guerreru, so posilili mehiški vojaki. Film obravnava ekonomske, družbene in politične dejavnike, ki vodijo k tem posilstvom. Organizacija staroselcev Me phaa (OIPM) deli svojo zgodbo, ki pa je zgodba številnih staroselskih skupnosti v Guerreru. Video obravnava destabilizirajoče učinke vojaške prisotnosti na staroselske skupnosti in naraščajočo revščino/marginalizacijo prebivalstva, kar vodi k nastanku oboroženih gverilskih skupin in trgovini s prepovedanimi drogami. Mehiška ustava določa notranjo vlogo vojske, Guerrero pa predstavlja jasen primer delovanja vojske zunaj njenih ustavnih pooblastil.

Izsek delovne verzije celovečernega dokumentarca vsebuje različne odlomke iz videoarhiva v Chiapasu, kjer je arhiviranih preko 1400 videov, in nove posnetke s potencialnimi liki za naš dokumentarec.

Pandemična animacija na podlagi sanj o psu s štirimi očmi.

»Animacija Oči temelji na mojih sanjah o psu s štirimi očmi z začetka pandemije. Kubanska animatorka Ivette Avila je film ustvarila z animacijo plastelina na podlagi mojih sanj, jaz pa sem poskrbela za pripoved v offu. Pri animaciji so sodelovali tudi drugi kubanski umetniki in glasbeniki.« – Alexandra Halkin

Animacijsko sodelovanje med filmskimi ustvarjalci iz Chicaga in Havane v svetu, ki ga je spremenila pandemija.

“Bilo je nekoč v Chicagu je še ena animacija iz časa pandemije, pri kateri sem sodelovala s skupino kubanskih animatorjev in glasbenikov. Večino videa sem posnela med zaprtjem javnega življenja v Chicagu na začetku leta 2020, na Kubi živeči animator Ramiro Zardoya pa je risal čez te posnetke.” – Alexandra Halkin