Mož brez sveta

Film, ki sta ga z novo partituro opremila Donald Sosin in Alicia Svigals, je primer postmodernistične prakse in posvetilo zlatemu obdobju nemega filma. To »nemo filmsko klasiko« naj bi leta 1926 v Rusiji režiral Jevgenij Antinov – alter ego režiserke in umetnice Eleanor Antin – v obdobju, ko naj bi nova sovjetska oblast še spodbujala judovsko umetnost. Film nas postavi v ruski štetl, judovsko vasico, kjer se postavni pesnik zaljubi v trgovčevo hčer. A njegovo ljubezen zmoti skupina potujočih judovskih igralcev, ki prezimijo v vasi. Pesnika tako kot mladino zapelje boemsko življenje igralcev, starešine pa so ogorčeni. Zgodba prikazuje konflikt med tradicijo in modernostjo, začinijo pa jo dibuki, neželena nosečnost in boj za premoč med različnimi verskimi frakcijami. Film je režiserkino posvetilo materi, gledališki igralki, ki je tako kot filmska junakinja Zevi hrepenela po velikih odrih v Varšavi.