Možje na soncu

Film Možje na soncu egipčanskega režiserja Tewfiqa Saleha, posnet po noveli palestinskega pisatelja Ghassana Kanafanija iz leta 1963, je umeščen v leto 1958 – deset let po Nakbi oziroma »katastrofi«, ko je bilo iz svojih domov pregnanih 750.000 Palestincev. Gre za prvi igrani film arabskega sveta, ki skozi zgodbe treh palestinskih moških različnih generacij v iskanju poti do Kuvajta – kot simbola za boljše življenje – razpira kolektivno tragedijo palestinskega ljudstva. Pripoved se prepleta med preteklostjo in sedanjostjo, razkriva njihova življenja in izgube ter se zaključi z odločitvijo vsakega posameznika za beg. Nobena zgodba pa ni zgolj osebna: vse tri utelešajo palestinsko izkušnjo izgnanstva skozi prostorske figure puščave, cisterne in mej. Te topografije niso le nevtralno ozadje, temveč delujejo kot tehnologije izbrisa in smrti – puščava kot prostor brezizhodnosti, cisterna kot stisnjen in smrtonosen prostor brez zraka, meje pa kot birokratsko-teritorialne črte, ki odločajo o življenju in smrti. – Nina Cvar