Mrk

Sončni mrk, ki smo ga tudi na ozemlju nekdanje Jugoslavije lahko videli leta 1999, je metafora za somrak Jugoslavije in Srbije pod Miloševićem, kot jo vidi v Srbiji rojena in na Norveškem živeča Nataša Urban, ki je domovino že davno zapustila. Njen oče je ostal v Srbiji in ima do politike in srbstva ambivalenten odnos, zato režiserka ob pogovoru z njim, pa tudi s prijatelji in ostalimi družinskimi člani, ustvari vizualno osupljiv filmski esej na temo razpada Jugoslavije, vojn na Balkanu in nasilja nad civilnim prebivalstvom. Film se začne leta 1990 z najdbo trupel srbskih civilistov, ki so bili med drugo svetovno vojno žrtve ustaškega režima, in konča leta 1999, ko so v Donavi ob romunski meji našli tovornjak z 88 trupli kosovskih Albancev. Drugi masakri iz devetdesetih let zaokrožijo potentno in šokantno zgodbo o civilizacijskem kolapsu, katerega vzporednico letos najdemo tudi v ruski agresiji na Ukrajino.

»Film sem uokvirila s prizoroma popolnih Sončevih mrkov, prvim iz leta 1961, drugim iz 1999. Ta motiv je pomembna metafora filma. Ljudje, ki se v Srbiji leta 1999 skrivajo pred Lunino senco, predstavljajo nečisto vest naroda glede posledic njegovih političnih odločitev. Še danes vojne zločine, grozodejstva in genocid, zagrešene v vojnah na Hrvaškem, v Bosni in Hercegovini ter na Kosovu, v najboljšem primeru obravnavajo z molkom, v najslabšem pa z zanikanjem.« (Nataša Urban)