Naravni vzroki? Retrospektiva romunskega eksperimentalnega filma

Studio Sahia se ponaša z impresivno zgodovino filmov, ki so bili subverzivno alegorični, kar je dediščina, ki je vedno pre- ali podcenjena. Eno pa je gotovo: film Copela Moscuja je bil preveč za cenzuro komunističnega obdobja. Ker je stavba perutninske tovarne v mestu Bacău, ki je naročila ta film, gostila tudi vrtec za otroke zaposlenih, je bila to priložnost za filmskega ustvarjalca Sahie, da ustvari metaforo, ki izhaja iz podobnosti med njunima metodama »produktivne« vzreje. Dokumentarec je bil leta 1985 pod naslovom »Dan kot vsak drugi« prepovedan, izdan pa leta 1990 kot Prišel bo dan. Ponudi srhljiv pogled na načine, na katere družbe v zadnjem obdobju (ker kapitalizem ni izjema, ravno nasprotno) na novo oblikujejo svoje kulture v imenu pragmatizma in konformizma. Niti Novi človek niti Čisto novi človek nista več humanista.

Naturalistično sanjarjenje Emanuela Țeța obstaja v dveh različicah. Prva je nastala leta 1978 v klubu za amaterski eksperimentalni film kinema ikon, druga pa leta 1982 na vabilo studia Animafilm. Začuda je prva, »amaterska« različica tista, ki je presegla zgodovino. Ko Dinamično pesem vidimo zdaj, po mnogih letih, v njeni drugi, razširjeni, »profesionalni« studijski različici, se pokaže kot eden ikoničnih filmov romunske animacije 80. let prejšnjega stoletja, obdobja prenove in eksperimentiranja. Gre za prikupen, naiven film, ki ni nič manj reminiscenca na status quo, skupna vsem filmom članov kluba kinema ikon, saj ne glede na vsebino oziroma obliko vsebujejo iskren žar domačih filmov, ki občasno pritegne oko. Najstnika v gozdu: zgodba strasti, mladosti, človeške in naravne skupnosti na platnu, ki jo prevzame divja animacija.

Filmografija Wande Mihuleac ni bila nikoli primerno ovrednotena v širšem kontekstu romunskega filma, pač pa izključno v krogih vizualne umetnosti. Ta njena mojstrovina, ki bi jo lahko uvrstili v žanr počasnega filma, izhaja iz mitičnega tropa narcističnega odseva, ki je bil enostavno prevedljiv v ekološko mišljenje v času neposredne nevarnosti, občutja, ki ga še okrepi soundtrack Octaviana Nemescuja, čutna mešanica oteženega dihanja, tekoče vode in predirljivih instrumentalnih zvokov. Skladbe Kombinacije v krogih (1965), uporabljene kot soundtrack, ni v arhivu Centra Pompidou, a smo jo zaradi velikodušnosti Wande Mihuleac, Erice Nemescu in Irinel Anghel uspeli pridobiti in jo prilagoditi filmu.

V tem nežnem dokumentarcu v produkciji dokumentarnega studia Sahia je kamera uporabljena za beleženje, diseminacijo in ovenčanje botaničnega eksperimenta. Znanstveniki se vrnejo k prastaremu vprašanju, ali so rastline resnično zmožne zavestne komunikacije, in preizkusijo njihove fizične (gibanje listov) in bioelektrične odzive pod umetno prisilo. Film pri tem služi kot sredstvo dinamične dokumentacije, kot tak pa je tudi sam del eksperimenta.

Ioan Pleș, enfant terrible kolektiva kinema iz Arada, ustvari nekakšnega umetnega Pac-Mana, umeščenega v podnebno apokalipso, in sicer v igrivem in pozornem tonu, ki odzvanja skozi ves njegov opus. In naj bo še tako muhast, režiser poziva k refleksiji: o filmskem prostoru, naj se ta neskončno širi prek skic in prask, ki jih riše neposredno na filmski trak, ali pa je reduciran na svojo primarno materialnost, okvir, ki se stopi skupaj z liki v njem.

Čudovita obsesija filmov Wande Mihuleac ima opraviti z nemožnostjo popolnega odseva: voda, zrcalo, dvojček, nič od naštetega se ne zdi idealni dvojnik originalne podobe, pač pa neodvisna realnost, podobna, a ne enaka: rekonstrukcija. V Rekonstrukciji v pokrajini prozorna plošča iz stekla – ekran, kot to razumemo danes, sopostavi gozdnato pokrajino in meglen, steklen odsev za njo. Ženska roka postopoma postavlja majhna zrcala, ki razkrijejo snemalca. Ko se kamera končno osvobodi nestabilne realnosti odsevov in se zasuka nazaj na »resnično« resničnost, zumira na sonce, katerega svetloba prenapolni podobo: kajti »resnična« resničnost ne more biti. Tako kot mnogi zgodnji filmi Wande Mihuleac tudi ta v komunistični Romuniji nikoli ni bil prikazan.

Nič ni enostavnejšega od tega, kar sta naredila Florin Tudor in Mona Vătămanu, naša Straub-Huillet: Sonce in njegov dvojnik prikazuje natanko to, kar pravi naslov, podobo sonca, ki jo spremlja druga podoba, sprva drugačna, potem rahlo podobna, pa spet drugačna itn. Fantastična pokrajina, slikovita, a konkretna, posneta na 16-mm filmski trak, kar ji daje materialnost, na videz katere digitalni triki niso vplivali, z vso svojo močjo vzbudi imaginarno in poetiko anticipacije, pri čemer hkrati postavlja problem dvojnika: kaj nebesno, najvišje singularno pomeni za kulturo množične reprodukcije?

Mirel Ilieșiu je bil nenavaden filmski ustvarjalec: izjemno plodovit, zelo spoštovan, včasih globoko znotraj sistema, včasih pa zunaj njega. Ritual za žejo zemlje naj bi bil eden njegovih nekaj kratkih filmov s temelji v romunski folklori. Gre za koreografsko ekstravaganco, osnovano na obredu paparuda, poganskem plesu za dež, ki ga izvajajo mlada vaška dekleta v času suše, in pospremljeno z zelo znano skladbo zbora Madrigal. Toda rezultat je bil videti precej hipijevski, čudno erotičen in bolj poganski, kot bi bilo dovoljeno zgolj v umetniškem in antropološkem smislu. Zato je cenzorska prepoved trajala skoraj tri desetletja.