Nasmejani Rembrandt

»Film je trdno zakoreninjen v svojem okolju, San Franciscu, in odraža tako čas in prostor kot zelo poseben kulturni milje. Večinoma prikazuje moje prijatelje in življenje, ki so ga živeli tam, preden sta napihovanje in pok balona dot.com za nekaj časa spremenila mesto. Tako kot Bell Diamond in Slow Moves je bil tudi ta film v celoti improviziran; osnovno zamisel in strukturo so ovile ideje, ki so izvirale iz življenja mojih prijateljev in ga tudi odražale, čeprav so bile precej odmaknjene od njihove resničnosti. Na primer: moja prijateljica Barbara je delala kot računalničarka za distributerja alkoholnih pijač in je vsak večer polnila gigantske stroje, ki so sledili prodajam. Jon English, ki je do takrat ustvaril glasbeno podlago za dva moja filma, je bil dejansko skladatelj in glasbenik, a je v filmu poleg tega stopil še v čevlje nekega drugega znanca, ki je delal v interaktivnem muzeju znanosti Exploratorium v San Franciscu. Nathaniel Dorsky, čudovit filmski ustvarjalec, čigar filmski drobci so vsebovani v Nasmejanem Rembrandtu (ročno obdelan moder material in podobe peska), ima tudi v resnici zbirko peskov z vsega sveta. In tako naprej: Ed Green je res imel podjetje za izdelovanje okvirjev; Jerry Barrish se res poslovno ukvarja s poroštvenimi pogodbami; John Powers je arhitekt; Peter Machel si je res želel postati gangster; Kate Dezina pa je bila relativno znana zvezda limonad in je zato lahko jokava. Večina ljudi v filmu je postavljena na svoje delovno mesto in počne nekaj podobnega temu, kar so počeli v resničnem življenju. Zgodba filma pa po drugi strani ni njihova, ampak nekakšna nežna spojitev naravnanosti, načina življenja in pristopa k življenju, ki odraža njihovo mišljenje in občutke. Odveč je reči, da je Nasmejani Rembrandt eno mojih najljubših del. Stal pa je mogoče 10.000 dolarjev.« – Jon Jost