Okrogla miza: Popularna kultura kot vir emancipatornega spominskega dela v času pozab in pozabljanja

»Za ljudi, ki izgubijo spomin, preteklost ni tuja dežela – njihova tujina je prihodnost,« je v nedavnem govoru na letni konferenci mednarodnega Društva za spominske študije poudaril priznani pisatelj Georgi Gospodinov ter tako artikuliral temeljno dialektiko spominskih študij. Kako, koga in kaj si posamezniki, skupnosti in kulture zapomnijo ali pozabijo, je ključno za načine, kako se orientirajo v prostoru in času ter sooblikujejo danes in jutri. Okrogla miza osvetljuje možnosti in omejitve popularnega spomina v kontekstu vse vidnejših grozovitih posledic počasnega nasilja, brisanja in kolonizacije na lokalni in planetarni ravni. Govorke obravnavajo popularnokulturne spoprijeme s preteklostjo kot področjem spominske produkcije, večmodalnega spominskega dela in spominskega aktivizma. Glasbo, film in videoigre tako analizirajo kot medije, ki niso zgolj orodja heteronormativne hegemonije, temveč tudi generatorji protihegemonskih narativov estetik, kanonov in skupnosti. Okrogla miza, ki razgrinja tako potenciale popularne kulture kot transmedijskega protiarhiva emancipatornega spomina, ponuja kontekstualni uvod v letošnjo Jesensko filmsko šolo.

Dagmar Brunow je profesorica filmskih študij na Univerzi Linnaeus na Švedskem in članica Univerzitetnega centra za intermedialne in multimodalne študije (IMS). Njeno raziskovalno delo se osredotoča na arhive in avdiovizualno dediščino, kulturni spomin, dokumentarni film, pa tudi na feministične in kvir eksperimentalne filmske ter video prakse. Je avtorica knjige Remediating Transcultural Memory: Documentary Filmmaking as Archival Intervention (de Gruyter, 2015) in urednica knjige Stuart Hall. Aktivismus, Pop & Politik (Ventil Verlag, 2015). Skupaj s Simonom Dicklom je souredila tudi prvo nemškojezično publikacijo s področja študij kvir filma, Queer Cinema (Ventil Verlag, 2018). Njena raziskovalna projekta: The Lost Heritage: Improving Collaborations between Digital Film Archives (2021–2024) in The Cultural Heritage of Moving Images (2016–2018) je financiral Švedski raziskovalni svet. Vrsto let je bila tudi članica programskega odbora Mednarodnega festivala kvir filma v Hamburgu.

Ana Hofman je višja znanstvena sodelavka na Inštitutu za kulturne in spominske študije pri Znanstvenoraziskovalnem centru Slovenske akademije znanosti in umetnosti (ZRC SAZU). Njeno raziskovalno delo se osredotoča na glasbo, zvok in politiko v socialističnih in postsocialističnih družbah, s posebnim poudarkom na spominu, afektu in aktivizmu. Je avtorica številnih znanstvenih del, med drugim knjig: Staging Socialist Femininity: Gender Politics and Folklore Performance in Serbia (2011), The New Lives of Partisan Songs (2016) in Socialism Now: Singing Activism after Yugoslavia (2025).

Anamarija Horvat je docentka na Fakulteti za oblikovanje, umetnost in kreativne industrije Univerze Northumbria (Velika Britanija), kjer raziskuje medije, spol in kvir študije. Njena monografija Screening Queer Memory: LGBTQ Pasts in Contemporary Film and Television je prva akademska knjiga, osredotočena na vprašanje, kako se LGBTQ spomin oblikuje skozi film in televizijo, s čimer predstavlja izjemno pomemben prispevek k prepletenim področjem medijskih študij, spominskih študij in kvir teorije. Objavila je tudi vrsto znanstvenih besedil, ki obravnavajo teme, kot so intersekcionalnost, zgodovina kvir reprezentacij, transspolni spomin in LGBTQ+ migracije v sodobni televiziji.

Natalija Majsova je izredna profesorica za kulturologijo in vodja Centra za proučevanje kulture in religije na Univerzi v Ljubljani. Njena raziskovalna področja vključujejo študije spomina, študije prihodnosti, film ter druge oblike umetnosti in popularne kulture. Je avtorica knjige Soviet Science Fiction Cinema and the Space Age: Memorable Futures(Lexington Books, 2021), sourednica revije Social Science Forum ter več znanstvenih zbornikov in tematskih številk. Je vodja projekta MEMPOP, slovensko-hrvaškega raziskovalnega projekta o mnemonični estetiki in strategijah v popularni kulturi (2023–2026, hrvaški vodja projekta je Vjeran Pavlaković) ter projekta TECHNOPST (2023–2026), ki raziskuje spomin na zgodnje digitalno obdobje.

Boris Ružić je docent na Oddelku za kulturne študije Filozofske fakultete Univerze na Reki (Hrvaška). Doktoriral je iz filmskih študij in vizualne kulture, s poudarkom na političnem potencialu (gibljive) podobe v sodobnem dokumentarnem filmu ter ljudskih podobah družbenih nemirov. Njegova raziskovalna zanimanja se nahajajo na presečišču politik emancipacije, (amaterske) gibljive podobe, nestabilnih arhivov in pripovedovalcev ter digitalnih tehnologij. Trenutno kot raziskovalec sodeluje pri treh mednarodnih projektih s področij humanistike, filma in vizualne kulture ter študij spomina. Poleg tega je soavtor knjige o sodobni filmski in medijski analizi, član žirij različnih filmskih festivalov ter selektor filmskih programov.