Popoldnevi samote

Bikoborbe so že daljši čas kritizirana oblika tradicionalne kulture južne Evrope, saj kontroverzen spektakel nasilja, krvi in izživljanja nad živalmi ne sodi v vrednostni sistem sodobnih družb. Vseeno pa v Španiji še danes negujejo kult in tradicijo corride, najslavnejši in najdrznejši toreadorji so še vedno oboževane osebnosti, ki nastopajo pred vzhičenimi množicami. Eden takšnih je Andrés Roca Rey in režiser Albert Serra mu nameni osrednjo vlogo v eksplicitnem dokumentarcu, ki bikoborbe niti ne slavi niti je ne obsoja. Njegova kamera preprosto spremlja Reyjev vsakdan; poudarjeni so psihološko-spektakelski vidik Dogodka, bikoborčeva priprava, zapleteno oblačenje delikatno izvezene kičaste oprave, verbalno dvigovanje adrenalina pred soočenjem z bikom, ritualizirano postavljaštvo pred množicami in pomočnikovo glorificiranje »plemenite« zmage nad zverjo, prignano do absurda.

»Bikoborbe si lahko ogledate po vsem svetu, zelo so nevarne, vendar ne tako kot v Španiji in tudi ne tako obredne – ni ubijanja. Toda prav v tem je lepota španskih bikoborb z antropološkega vidika. Pomislil sem, da morda v nekaterih državah občinstvo ne bo razumelo nasilja v filmu, vendar mednarodni festivali moj pogled razumejo kot antropološkega – ločeno od razprave, trenutno aktualne v Španiji: moralne razprave o tem, da ta tradicija pripada preteklosti in se mora naša družba modernizirati. Toda z antropološkega vidika je zanimiva.« – Albert Serra