Postajanje podoba

Predhodno usklajevanje raziskuje svet, ki ga oblikujejo hitro pospešujoče tehnologije, kjer so sistemi za napovedovanje prihodnosti vse bolj vpeti v vsakdanje življenje. Od financ in prava do prometa in zavarovalništva se umetna inteligenca uporablja za natančno modeliranje izidov – vendar se podobne tehnologije pojavljajo tudi v nepričakovanih kontekstih, od algoritmov družbenih omrežij do srhljivega zaznavanja »duhov«. Medtem ko nekateri od teh sistemov temeljijo na strogih, preverljivih podatkih, drugi delujejo v bolj ohlapnih, spekulativnih okvirih.

Na Japonskem poznajo pristop, ki združuje vojaške teme z elementi popularne kulture; ni se razvil kot vojaška strategija, temveč kot žanr znotraj subkulture. Hkrati pa smo priča družbenemu pojavu, v katerem dejanske vojaške organizacije prevzemajo estetiko popularne kulture. Značilen primer je vpliv igre Kantai Collection (Kancolle), ki se kaže od prodaje tematskih prehranskih izdelkov v trgovinah do nastanka anime serije in sodelovanj z japonskimi samoobrambnimi silami.

V kratkem filmu Slonov sok netopir razmišlja: »Naša lastna izkušnja zagotavlja osnovni material za naše dojemanje sveta, ki je zato omejeno.« Film, zasnovan po vzoru vplivnega eseja filozofa Thomasa Nagla What Is It Like To Be A Bat?, skozi pripovedovalca parafrazira ta odlomek in premišljuje o verjetnosti, da bi lahko računalniški sistemi za računalniški vid, ki jih ustvari človek, kdaj presegli subjektivni pogled svojega ustvarjalca.

Nova stara domovina je digitalno delo Akihika Taniguchija, ki raziskuje spreminjajoči se pojem »domovine« v dobi omreženosti. Film, ustvarjen v Unityju z umetnikovim 3D-skeniranim avatarjem, preučuje preplet virtualnega prostora in fizične pripadnosti. Delo vzpostavlja izrazit paradoks: domovino je težko prepoznati od znotraj, močneje jo občutimo šele skozi razdaljo ali izgubo, kjer se kaže kot hkrati konstruirana in čustveno nujna. Taniguchi to izkušnjo zrcali skozi mehanike igralnih pogonov – kjer neizrisani prostori in objekti, ki jih je mogoče podvajati, ustvarjajo strukturno prepletanje prepričljive realističnosti in konstitutivne odsotnosti. Skozi to perspektivo film vzpostavlja nov jezik pripadnosti v območju neresničnega.

Film na novo interpretira Odisejo kot sodobno refleksijo o domu in pripadnosti v času in na planetu, kjer se »dom« vse bolj izmika oprijemljivosti. S prepletanjem igranih posnetkov iz visokogorskih gozdov in travnikov Skalnega gorovja, digitalne 2D- in 3D-animacije, spletnih podob ter poglobljenega zvoka film raziskuje, kako individualizirane algoritmične tehnologije in okoljska negotovost razkrajajo sodobne predstave o resničnosti in planetarnem domu. Skozi nemirno vizualno potovanje Vrnitev domov premišljuje o spominu, razseljenosti ter soočenju z nezmožnostjo vrnitve v dom, ki ne obstaja več – ali pa morda nikoli ni.