Posvečeno Mako Sajko

Prikaz življenja in dobrososedskih odnosov na meji med Italijo in Jugoslavijo na začetku šestdesetih let, ko je Evropo delila železna zavesa, omenjenima državama pa se je uspelo dogovoriti o odprti meji za maloobmejni promet. Nemoten razvoj trgovine na mejnem prehodu med državama Sajko komentira z zvrhano mero ironije.

Zapis o tovarnah, katerih stroji so tako zastareli, da sodijo v industrijski muzej in ne v moderno proizvodnjo. Še ena Sajkova pogumna in zajedljivo ironična kritika sodobne socialistične industrije. Kot je izjavil sam, je bila Slovenija v šestdesetih letih med jugoslovanskimi republikami tako napredna, da so ji zvezne oblasti prepovedale napredek!

Posamezne politične usmeritve in režimi so narodno nošo v Sloveniji zlorabljali. Kljub temu da so nekateri detajli slovenske narodne noše izposojeni iz nemških alpskih krajev, je vendar ohranila specifičnosti tega območja. Danes služi narodna noša kot turistična atrakcija. V času Jugoslavije je bil film Narodna noša prepovedan za prikazovanje. Videti ga je bilo mogoče šele po osamosvojitvi Slovenije.

V Baški grapi blizu italijanske meje živi kmet, ki je naravni dar za tehniko izkoristil, da s pomočjo moči vode opravi mehanizacijo domačih del. In ne le to, v tem procesu je (iz dolgčasa ali inovatorskih teženj) skonstruiral dokaj nenavadne »pripomočke«.

Ob naraščanju števila samomorov v Sloveniji je Sajko posnel film, nekakšno svarilo ali celo »psihološko terapijo« za potencialne samomorilce. S kamero je obiskal družine in znance tistih, ki se v kriznih trenutkih niso znali sprostiti, pričevanja pa razdelil glede na okoliščine, ki so (večinoma mlade) ljudi pripeljale do samomora: zaradi ljubezni, obupa, psihološke prizadetosti ipd.

Slavica je pri dvajsetih letih ostala brez službe avtobusne voznice, zato se je v želji po boljšem življenju odločila za delo striptizete v nočnem baru. Med prikazovanjem barskega utripa nam Slavica pripoveduje o svojem vsakdanu – kako jo je zapustil ogorčeni fant, kako se uči jezikov, da bi po 25. letu dobila »normalno« službo – in seveda o predsodkih družbe.

Industrializacija s svojim razvojem škodljivo vpliva na naravno okolje. Sajko je kot eden prvih jugoslovanskih režiserjev posnel film z opozorilom na stalno nevarnost odpadnih snovi, s katerimi industrija onesnažuje zrak in reke. Komentar se mu je zdel odveč, številke o poginih in škodljivih izpustih v zraku so nepomembne – govorijo podobe.