Potovanje na Luno + Zlata doba

Leta 1888 je Robert-Houdin zaključil s svojim iluzionistično-magičnim gledališčem in se odločil, da bo rekvizite dal na dražbo. Tam se je znašel tudi mladi Georges Méliès in s prihranki kupil vso infrastrukturo. Obseden s čaranjem in načrti je mladi mož na majhnem odru ustvaril velike trike, prizore, ki povezujejo pravljičnost, fantastičnost, iluzije in burke. V zgodnjih Mélièsovih filmih se pojavljajo stroji, naprave in dekoracije, ki jih je sam ustvaril in poslikal. Od leta 1896 je avtor svoje »gibljive slike« projiciral s kinetografom. Med letoma 1896 in 1913 je v stekleni lopi, spremenjeni v atelje, za svoje filmsko podjetje Star Film Méliès posnel več kot petsto filmov. Mélièsov filmski svet določajo samosvoja estetika in izbor tem, zlasti pa tehnika, temelječa na triku, ki ga je zares mojstrsko uporabljal. Poleg trika zamenjave z ustavitvijo teka kamere Méliès uporablja preliv, postopek, znan iz fotografij duhov. Ob specifično filmskih trikih pa je Méliès še vedno uporabljal tudi trike iz repertoarja gledališča: pogrezna vrata, lutke, pirotehnika, pretirani dekor, žice, vitli in tiri. Leta 1902 je z vsemi do tedaj pridobljenimi izkušnjami ustvaril prvi znanstvenofantastični film Potovanje na Luno. S posneto glasbeno spremljavo francoske skupine AIR.

Bizarna pripoved o mladem paru in tropu fanatičnih škofov, ki se vtika v srečo zaljubljencev. Z jedko ironijo prežet napad na »stebre družbe« (religijo, domovino, družino, kulturo), poln nedoumljivih in vznemirljivih podob. Na premiernih predvajanjih filma v Parizu so mladinske desničarske organizacije v platno metale kislino in črnilo; svobodomiselni film je bil nato prepovedan.