Pojdite na vsebino

»Bo prišlo do reforme človeka? Bo novi človek obdržal nekatere stare organe?« S tem incipitom, napisanim z belimi črkami na črnem ozadju, se začne Ljubezenski primer (1967) Dušana Makavejeva. Malo kasneje bo seksolog dr. Aleksandar Kostić gledalcu ponudil nadaljnjo lekcijo o »organih«, ki se bodo izkazali za nedvoumno spolne organe. Toda ti »organi« so v ostrem nasprotju z radikalno prihodnostjo, zamišljeno v incipitu; so priče »starodavnih časov«, ki so bili prosti inhibicij, naloženih modernemu človeku. Ljubezenski primer Makavejeva tako od samega začetka vzpostavi gost sklop odnosov med seksualnostjo, revolucijo in časovnostjo. V predavanju bom orisal te povezave in pokazal njihovo pomembnost ne le za jugoslovansko kulturno samooblikovanje, pač pa tudi za prevladujoče estetske diskurze in spolno zaznamovane gledalske pozicije. – Adrian Pelc

Adrian Pelc je podoktorski asistent na Oddelku za slavistiko Univerze na Dunaju. Doktoriral je leta 2023 z disertacijoVidiki arhaičnega v jugoslovanskem filmu 60. let prejšnjega stoletja. Pelc je diplomiral in magistriral iz primerjalne književnosti na Univerzi v Zagrebu in predaval o jugoslovanskem filmu, literaturi ter literarni in kulturni teoriji na Univerzi na Dunaju; njegovi članki o jugoslovanski literaturi, filmu, balkanizmu in perifernem modernizmu so bili objavljeni v revijah, kot so The Journal of Avant-Garde Studies, Studies in Eastern European Cinema in Hrvatski filmski ljetopis.