Predavanje Katje Čičigoj – Glasno besne, nasilno upirajoče se: filmski premik od osebnega maščevanja k feminističnemu protinasilju

»Jeza je razjedala moje življenje le, ko je ostala neizrečena, nekoristna za vse.« – Audre Lorde, The Uses of Anger

Katja Čičigoj se bo ukvarjala z nedavno zelo razširjeno fascinacijo nad ženskim besom in nasiljem v filmih in TV-nadaljevankah. Posebej jo bodo zanimala dela filmskih ustvarjalk (tj. oseb, ki se identificirajo kot ženske), ki dajejo prostor in vidnost kanaliziranju besa v feministično protinasilje. Slednje se od osebnega maščevanja razlikuje v tem, da temelji na prepoznanju in kritiki sistemskega zatiranja: gre za nasilje, ki ga proti zatiralcem izvajajo zatirane ali pa se izvaja v imenu zatiranih. Protinasilje je tako po definiciji politično nasilje. Medtem ko številne uspešnice, ki tematizirajo ženski nasilni bes, to nasilje običajno individualizirajo in psihologizirajo tako, da ga predstavijo kot posledico preteklih travm protagonistk (običajno posilstva ali tega, da so bile priče poškodovanju svojih otrok), pa nedavni žensko vodeni filmi pokažejo na nadindividualne, tj. strukturne vzroke takega besa in nasilja (sistemsko krivico in zatiranje), predstavijo to nasilje kot izhajajoče iz bolj ali manj eksplicitno izražene feministične solidarnosti z žrtvami zatiranja in včasih nudijo zanimive uvide v možne posledice tega nasilja za tiste, ki v njem sodelujejo. Žensko nasilje v teh filmih bi zato morali razumeti ne kot maščevanje posameznice, pač pa v smislu feminističnega protinasilja. V ta namen lahko uporabimo filozofiji protinasilja Simone de Beauvoir in Franza Fanona, feministična dela o jezi kot političnem afektu ter nedavne filozofije samoobrambe (Elsa Dorlin) in afektivne krivice (Amia Srinivasan).