Shunsaku Hayashi I

Na tisoče jih natlačijo v vrečko. Roke, ki drži vrečko, nikoli ne vidijo. Sledi v pesku z lahkoto zabrišejo valovi. Ob dotiku gladine morja jim zraste nova koža.

Shunsakujev prvi lutkovni animirani film.

Moški zapušča hišo, ko mu zazvoni telefon. Ko se oglasi, hiša eksplodira. Pot v službo nadaljuje tako, kot da se nič ni zgodilo. 

Na tekočem ozadju njegovo fizično gibanje ostaja na istem mestu. Hitrost toka in njegovega gibanja se pospeši, kar postopoma povzroči popačenje.

Hibridni projekt slike in dodatne animacije, v katerem avtor raziskuje brezprostornost človeštva v začrtanem prostoru desetmetrskega platna neprekinjenega horizonta.

Pri padanju se zdi, da ekdizon polni telo. Med poglabljanjem vase se meso v lupini topi, dokler oblike ni več. 

»Naslov pesmi je referenca na obskuren lik iz kratke zgodbe Franka Herberta. Napisana je bila z vidika nekoga, ki gleda ljubljeno osebo, kako gre po poti, ki ji jo je odsvetoval, in lahko le opazuje, kako se stvari razvijajo.« – Panchiko

Ljudje na različnih koncih Londona poleti leta 2001 plešejo v zasebnih trenutkih osebne prepustitve. Film je rezultat režiserkinega dela s prvimi desetimi ljudmi, ki so se odzvali na oglas v lokalnem časopisu, prek katerega je iskala »dnevnosobne plesalce« – ljudi, ki radi plešejo za zaprtimi vrati.