Sprijaznjenje

Sprijaznjenje bi lahko bil naslov vseh filmov Jona Josta. Simetrija življenjskih zgodb, ki se vrtijo okoli ene osi, je morda pogoj za sprijaznjenje s kaosom življenja. Le film (seul le cinéma) bi nas lahko navdal s takim občutkom. Vsi kadri, začenši s prvim, so presenečenje. Prostor in čas: vsak ima svojo energijo. Kot da bi se ves svet nagnetel v te podobe, ki so lepo kadrirane, a predvsem monumentalne. Ko gledamo tiste hiše v Montani, pomislimo na ameriško dokumentarno fotografijo, od Walkerja Evansa do Lewisa Baltza. Toda Jostov film je ep, ne dokumentarec. Ep ustvarjajo zelo enostavni elementi. Gledamo počasne spremembe obraza, pokrajine, svetlobe. Gre za ep, ker pripoveduje o skrivnostih in lažeh, o družinskih vezeh. Vsakemu svoje – preteklost, demoni, razkritja. Narava, prazni prostori bi se v vsakem trenutku lahko spremenili v prizorišča zločina ali nasilja (kot so dejansko tudi se v drugih Jostovih filmih). Vse bi se prav tako lahko zgodilo tudi drugače od pričakovanega, le da hiše, zvoki in gore dajejo vedeti nasprotno. Gre za percepcijo. Napetost v percepciji, ki so jo proizvedli gibanje, zvok, prostor zunaj kadra, neizrečene ali nevidene stvari. Kako razložiti realno? Kako pokazati, da bi realnost lahko bila drugačna? Sem to, kar vidim, res videl? Zbegani gledalec se mora vprašati: kaj vidi, kakšen je status realnosti v teh podobah? Je to, kar vidim, realno? Kaj vidim? Zakaj je tako? To gledalca privede do prevpraševanja realnosti. Ali Jon Jost (»Spet doma je lovec, spet doma s hribovja«) z nevidnimi prelivi izganja ameriške dnevne more ali svoje? Če tega vprašanja ne bi bilo vredno postaviti, ne bi bilo filma. – Bernard Eisenschitz