Stroj, ki ubija hudobne

Starodavno mestece na globokem jugu Italije s procesijo obhaja praznik lokalnega svetnika. Fotograf Celestino bi rad napravil nekaj posnetkov, toda redar Agostino mu to na grob način prepreči. Ponoči na Celestinova vrata potrka ostareli popotnik. Prosi ga za gostoljubje in ga vpraša, zakaj se je redar tako obnašal do njega. Fotograf mu pove, da je redar nadutež, saj zlorablja uniformo, ki jo nosi. »Hudobne je treba uničiti,« pravi popotnik in vpraša, ali lahko dobi redarjevo fotografijo. Celestino mu jo izroči in starec mu naroči, naj fotografira fotografijo. Celestino se loti dela, zasliši krik z ulice, steče ven in najde Agostinovo truplo. Prestrašen se vrne v hišo, da bi poiskal starca, toda ta je izginil. Celestino naredi poskus na nekem oslu in tudi tokrat žrtev umre. Fotograf se odloči, da bo s svojim aparatom uničil vse zlobneže v vasi. Toda med pravičnim in krivičnim ni natančne meje in nekega dne se Celestino zave strašne odgovornosti, ki jo je prevzel, ko se je postavil v vlogo sodnika in izvrševalca pravice. Povsem unikatna mešanica komedije zmešnjav, neorealistične drame in religiozne pravljice.

»V Stroju, ki ubija hudobne so moja romanja po obali Amalfija: kraji, kjer sem se počutil dobro in ki jih imam rad, kjer so ubogi vragi, ki mislijo, da so videli pekel; kjer mi je nekdo nekega dne dejal: ‘Da, srečal sem ga, volkodlaka. Sinoči sem ga povozil z biciklom.’ To so norci, pijani od sonca. A znajo živeti, ohrabreni z močjo, ki jo imamo le redki: z močjo domišljije.« – Roberto Rossellini