Tricky Women/Tricky Realities

Kratki film Adele Razkövi obravnava splošno razširjeni mit ‒ prazno košaro za perilo. Ob dokumentarnem, najverjetneje avtobiografskem, v vsakem primeru pa filozofskem vprašanju, kaj bi se lahko skrivalo na dnu košare za perilo, če bi prišli do njega, se protagonistka pripravi na skok. Animacija, slikarstvo, glasba, kiparstvo, književnost in ples ‒ skrajno različna področja se zlijejo skupaj in ustvarijo večglasno odo vsakdanjemu predmetu. (Christina Wintersteiger)

Poklon avstrijski filozofinji, kiparki in pesnici Melitti Urbancic, ki je leta 1938 pred nacionalsocialisti pobegnila na Islandijo. V svojih pesmih poje o osamljenosti, hrepenenju in usodi izgnanstva. Ta film je posvečen pesmi Lava-vrt, v kateri opisuje slikovito islandsko pokrajino in hrepenenje po domovini. Magmatske kamnine, utripajoče srce in hipnotična glasba islandske skladateljice Ragnheiður Erla Björnsdóttir so zloženi v vizualno pesem v spomin na Melitto Urbancic.

Kot v prirejeni računalniški igri iz preteklih časov drsimo skozi animirani labirint v prvoosebni perspektivi. Najprej nenehno zavijamo okrog vogalov, mimo sten, obloženih s krožnimi vizualnimi elementi iz različnih reklamnih brošur. Ta tok spremlja kolaž zvočnih motivacijskih in navdihujočih sloganov, vzetih s kanalov na družbenih omrežjih: »Zakaj ne bi iz kamnov, ki ti jih ljudje mečejo pod noge, zgradil nekaj res krasnega?« – »Premikaj se – ali pa se umakni.« (Melanie Letschnig)

Ko na podeželju zgradijo cesto, gos ostane brez jajc – in tal pod nogami. Medtem ko zaman išče svoja jajca, se izgubi v labirintnih zgradbah. Nazadnje skupaj z drugimi gosmi ustanovi odporniško gibanje. Glasbeni videospot za pesem skupine Heaven Sent Cat, ki je priredba protestne pesmi iz 17. stoletja o tem, kako si privilegirani sloji prisvajajo zemljo.

Raziskovanje dela Miesa van der Roha, ki njegove arhitekturne inovacije ne prikaže kot popolno večjo celoto, temveč jo animirane fotografije razbijejo na posamezne elemente, ki se prepletajo znotraj in zunaj. To ustvarja prostore, ki se dekonstruirajo, vrtijo, prekrivajo, spet sestavljajo – in odpirajo povsem nove poglede.

Eksperimentalno delo Michaele Grill gradi na znanstvenih filmih iz 20. let prejšnjega stoletja z velikimi plani delitve celic, pospešenimi posnetki rasti gliv, posnetki širjenja cvetnega prahu in podobno. Ko avtorica na te podobe slika in jih vizualno zgošča, hkrati pa jih podloži s skoraj vegetativno glasbo Sophie Trudeau, ustvari multisenzoričen napad. Podobe postanejo psihedelična pojedina za tretje oko in zdi se, da zaslon kar utripa. Dobrodošli v domu užitka! (Thomas Mießgang)

Sympoietic Bodies je umetniško-filozofsko raziskovanje razpadanja meja med človeškim telesom in njegovo družbeno in fizično okolico. Film eksperimentira s post-antropocentričnim scenarijem, v katerem je telo decentrirano, dekonstruirano in velja za rezultat različnih interakcij in odnosov. Meje zamenjajo povezovalni mrežni sistemi, toge stene zamenjajo prožne membrane. Delci se raztapljajo in preobražajo v nove kože, nova telesa.

Claudia Larcher pričara razpadajoči jaz v digitalni dobi. Medtem ko algoritmi na izjemno zanimive načine deformirajo fotografije režiserke, slišimo, kako klepetalna robota filozofirata o identiteti. Kar nastane, sploh ni umetno, temveč je nujno soočenje s tem, kako dojemamo sami sebe.

Neprijetna izguba nadzorljivosti telesa se meša s prijetno in domiselno preobrazbo vsakdanjih predmetov in postopkov, da bi iluzionističnost filma in vztrajnost vida postali otipljivi. Globoko zakoreninjeni strahovi so v 23 kratkih prizorih vizualizirani kot bizarne nočne more. Nič ne deluje tako, kot bi moralo – ali kot želiš, da bi. Razen filmske animacije. (Brigitta Burger-Utzer)

Na dnu morja srečamo feministična podvodna bitja, ki se soočajo s sporom v soseski. Štiri ženske se igrajo: s sabo, z družbenimi pričakovanji, z računalnikom, s klaviaturami, basom in vokalom – vreščeče in tiho, virtuozno in virtualno, amatersko in popolnoma profesionalno. Glasbeni videospot kot oda veselju do življenja.