Vasko Pregelj – Konstante minevanja

»Na dvorišču stare dotrajane hiše, ki jo bodo kmalu porušili zaradi gradnje nove stavbe, se s počasnimi koraki, oprijemajoč se ograje, počasi spusti stari moški. Kot da bi se starost in utrujenost prostorov zajedla vanj in živela tudi v njegovem telesu. To je edini posnetek človeka /…/, ki ni le hipen in bežen – verjetno ravno zato, ker je na človeka prenesen značaj hiše in njenega dvorišča, ker Staro dvorišče prebiva v njegovem telesu.« – Oskar Ban Brejc

»Predmet je ravno tako nosilec dramatičnosti kot človek, beseda lahko izgubi svoj temeljni pomenski smisel in postane slika ter se tako uresniči kot brezpomenski lik, a kljub temu pripoveduje, čeprav ničesar ne pomeni.« – Vasko Pregelj