Retrospektiva ob stoletnici rojstva poljskega filmskega in gledališkega režiserja Andrzeja Wajde (1926–2016) se z izborom iz opusa, ki skupno obsega skoraj 60 filmov, osredotoča na nekatere ključne značilnosti režiserjeve poetike: formacijo poljske filmske šole (Kanal, Pepel in diamant), reakcije na družbenopolitično dogajanje (Človek iz marmorja, Človek iz železa), zgodovinske dogodke (Katin) in filmske adaptacije literarnih del (Gospodične z Wilka, Pepel in diamant).
Wajda je študiral na Akademiji za likovno umetnost v Krakovu, nato je zaključil študij režije na Filmski šoli v Lodžu, ki je bila ustanovljena leta 1948 in je že v prvih generacijah izobrazila kasneje znamenite poljske režiserje (poleg Wajde še npr. R. Polańskega in A. Munka) in direktorje fotografije (npr. J. Wójcika in W. Sobocińskega). V odzivu na generacijsko izkušnjo druge svetovne vojne in aktualno družbenopolitično dogajanje so v letih 1957–1962 izoblikovali formacijo t. i. poljske filmske šole. Gre za raznolike filme, ki jih tematsko družijo: obračun z nerazčiščeno polpreteklostjo druge svetovne vojne in kritična obravnava takratne sodobnosti, ezopovski filmski jezik, s katerim se jim je s pomočjo metafor, alegorij in simbolov uspelo izogniti cenzuri, ter prikazovanje ključnih dogodkov poljske zgodovine in narodne tradicije brez romantične heroizacije in vznesenosti.
Kanal (1957) je prvi film poljske filmske šole, ki ga je Wajda posnel po kratki zgodbi Stefana Stawińskega, poročnika, po vojni scenarista in režiserja, ki je sodeloval v Varšavski vstaji (avgust–oktober 1944) in se iz skoraj brezizhodnega položaja ob zatrtju vstaje rešil z begom skozi mestne kanale. Vstaja prebivalcev Varšave proti nemškemu okupatorju je v poljski narodni zgodovini zapisana kot odraz neizmernega poguma. V nasprotju s heroično vizijo Wajda v filmu poudarja tragičnost, kanali pod mestom pa spominjajo na Dantejeve podobe pekla, kjer na ljudi preži smrt, ki ni junaška, temveč mizerna in umazana. Kanal je na filmskem festivalu v Cannesu prejel posebno nagrado žirije, filmske kritike pa so ob specifični poljski zgodovinski tematiki v njem prepoznale univerzalnost eksistencialnega boja za preživetje.
Roman Pepel in diamant (1948) J. Andrzejewskega opisuje zapleteno družbenopolitično stanje na Poljskem ob koncu druge svetovne vojne. Evforija je premešana z vprašanjem o prihodnosti, pri tem pa sta najizrazitejša politična akterja Poljska delavska stranka in Domovinska vojska. Pripadnik slednje, ki dobi nalogo atentata na komunističnega funkcionarja Szczuko, je Maciej Chełmicki. V Wajdovem filmu je vlogo Maćka oblikoval igralec Zbigniew Cybulski, ki se je s t. i. spontano igro seznanil v Parizu, vloga v Pepelu in diamantu (1958) pa velja za najboljšo v njegovi dokaj kratki filmski karieri. Ta se je v igralčevem štiridesetem letu končala z nesrečo na železniški postaji v Vroclavu. Poleg igre Cybulskega so postale kultne nekatere sekvence, npr. tista ob točilnem pultu, ko Maciek prižge kozarce z vodko v spomin na padle prijatelje, v ozadju pa igra pesem o zmagovalni bitki Poljakov Rdeči maki na Monte Cassino, ki je bila v obdobju Stalina prepovedana in ob kateri junaka spoznata, da se vojna pravzaprav ni končala. Cenzura je zaradi tovrstnih prizorov režiserju prepovedala sodelovanje na filmskem festivalu v Cannesu, uspeli pa so ga prikazati v Benetkah, kjer je prejel nagrado mednarodnega združenja filmskih kritikov FIPRESCI. Film danes velja za mojstrovino poljske filmske šole; Andrej Tarkovski je o njem izjavil: »Pepel in diamant je bil za številne izmed nas razodetje.«
Na poljske družbeno-politične razmere – pritiske komunističnega režima, delavske upore in izoblikovanje gibanja Solidarnosti – v 70. in na začetku 80. let se odzivata filma Človek iz marmorja (1977, nagrada FIPRESCI v Cannesu) in Človek iz železa (1981, zlata palma v Cannesu, nominacija za tujejezičnega oskarja). V obeh filmih, debitantsko v Človeku iz marmorja, je zaigrala Krystyna Janda, še ena kultna poljska igralka. Pri občinstvu sta bila filma sprejeta z navdušenjem, medtem ko so oblasti zaradi njiju Wajdi močno otežile filmsko ustvarjanje, zato je nekaj naslednjih filmov posnel v Zahodni Nemčiji in Franciji.
Wajda se je v svojih filmih pogosto opiral na literarne klasike in na filmska platna prenesel dela poljskih kanonskih avtorjev, kot so npr. romantični pesnik A. Mickiewicz, predstavniki poljske moderne Wł. St. Reymont (Nobelov nagrajenec), St. Wyspiański, St. Żeromski, že omenjeni J. Andrzejewski in J. Iwaszkiewicz. Po delih slednjega je posnel kar tri filme, poleg Gospodičen z Wilka (1979, nominacija za tujejezičnega oskarja) še filma Brezov gaj (1970) in Kolmež (2009). V Brezovem gaju in Gospodičnah z Wilka, poetičnem premisleku o preteklosti in sedanjosti, je glavno vlogo zaigral Daniel Olbrychski, ki je pogosto sodeloval v Wajdovih filmih; med pomembnejšimi sta še njegovi vlogi v filmskih adaptacijah Svatba (1973) in Obljubljena dežela (1975).
V filmu Katin (2007, nominacija za tujejezičnega oskarja), ki obravnava temo množičnih pobojev poljskih častnikov in intelektualcev v Katinskem gozdu leta 1940, je Wajda posredno izpovedal svojo družinsko zgodbo. Njegov oče, Jakub Wajda, je bil namreč eden izmed tisočih na Stalinov ukaz umorjenih častnikov, režiserjeva družina pa je podrobnosti eksekucije izvedela šele po letu 1989, ko je bila dokončno razgaljena t. i. katinska laž, uradna razlaga, da so za katinske poboje odgovorni nacisti.
Andrzej Wajda, ki je zadnji film Paslike (2016) posnel v svojem devetdesetem letu, v poljski kinematografiji velja za narodnega umetnika, ki je v bogati filmografiji izrisal lastno vizijo poljske zgodovine, cenjen pa je tudi izven poljskih meja. Med drugim je prejel zlatega leva za življenjsko delo na festivalu v Benetkah (1998), častnega oskarja za življenjsko delo (2000) in častnega zlatega medveda za življenjski opus na festivalu v Berlinu (2006).
***
V sodelovanju z Veleposlaništvom Republike Poljske v Sloveniji in Oddelkom za slavistiko FF UL v okviru obeležja »Leto Andzreja Wajde« ob 100. obletnici avtorjevega rojstva.
***
LITERATURA:
Lubelski, T. (2009). Historia kina polskiego. Twórcy, filmy, konteksty. Videograf II.
Nurczyńska-Fidelska, E. (2010). Polska klasyka literacka według Andrzeja Wajdy. Wydawnictwo Uniwersytetu Łódzkiego.
Szkoła Filmowa w Łodzi, spletna stran (2026). https://www.filmschool.lodz.pl/szkola/historia
