On stopi v kavarno, naroči americano in s postreženo skodelico stopi do bližnje mize. Ona sedi ob oknu, zatopljena v knjigo. Opazi jo in z varne razdalje, izza njenega hrbta, nerodno kontemplira, kako pristopiti in jo ogovoriti. Kako začeti pogovor, ujeti njeno pozornost? Čaka na znak, priložnost, pravi trenutek, ki se nenadoma ponudi, ko neznanka odloži knjigo in do pulta stopi po svežo kavo. A kako moški ta trenutek izkoristi, že napove trhle temelje, na katerih bo kasneje stala njuna zveza: namesto da bi jo spontano ogovoril, jo vprašal o knjigi, ki jo bere, in skozi iskren pogovor raziskal njune skupne točke, slika naslovnico knjige na mizi, jo na hitro pogugla in nato do ženske nerodno pristopi z lažjo: »Odlična knjiga, ravno prejšnji teden sem jo prebral.«
Začetna interakcija v trenutku prestavi klišejski meet-cute romantičnih komedij v polje nelagodne farse o egocentrizmu sodobne družbe, površinskosti človeških odnosov in nezmožnosti iskrene komunikacije, a gravitacijska sila par kljub rdečim signalom nerazložljivo vleče skupaj. Razplamtijo se iskre, zaščemijo metuljčki in rodi se ljubezen, ob kateri kmalu pozabita, da se je ob njunem prvem poljubu v preddverju muzeja dobesedno vklopil alarm. Njuni življenji se postopoma prepleteta: Emma (Zendaya) se kmalu vseli v njegovo šik malomeščansko stanovanje in Charlie (Robert Pattinson), zdaj le še teden pred njunim srečno do konca svojih dni, pripravlja svoj poročni govor, ki deluje kot scenaristično ogrodje za igrivo montažno pripoved, polno nelinearnih časovnih preskokov, prek katerih spoznamo okorne začetke njune zveze.
A po 20 minutah filma deljenje osebne skrivnosti zlomi lahkotno pripoved, med bodoča zakonca pa izdolbe razpoko, zaseje dvom in preostanek predporočnega tedna spremeni v kaos tesnob, nezaupanja in preizpraševanja njune zveze. Čeprav film na tej točki razpolaga še z vsemi nastavki, da bi postal poglobljena študija rasnih dinamik in nasilja, ki skozi vse pore javnega in zasebnega življenja razkraja ameriško družbo, se Drama (2026) norveškega režiserja Kristofferja Borglija kmalu po ključnem preobratu ujame v repetitiven crescendo nerodnih interakcij in nelagodnih situacij, v katerem zmanjka prostora za globlji razmislek o človeški empatiji, sodobni ljubezni, mentalnih stiskah in toksičnosti sodobne družbe. Prav empatija je navsezadnje karakterna lastnost, ki jo Charlie pri Emmi najbolj ceni … in ki mu po njenem priznanju (pozor, kvarnik!), da je v depresiji srednješolskih let načrtovala šolski pokol, v šolo že pretihotapila očetovo puško, nato pa zločina nikoli izvedla, najbolj spodmakne tla, na katerih sta po sistemu (domnevno) skupnih vrednot postavila svojo zvezo. Charlie, privilegiran bel moški, ki ob Emminem razkritju z veseljem skoči v vlogo žrtve in se bolj kot z razumevanjem situacije obremenjuje z mnenjem drugih, te iste empatije do Emme zdaj nenadoma ne premore – kar pa ne bi bil tak problem, če bi do nje kaj več razumevanja pokazal sam film, ki Emmino preteklost obravnava predvsem kot odskočno desko za Charliejevo eksistenčno krizo in črno komedijo zmešnjav, ki sledi.
Ko med pokušanjem poročnega menija za od vina opito mizo pade ideja, da si bodoča zakonca in njuni poročni priči izpovejo najhujše stvari, ki so jih v življenju storili, hitro postane jasno, da sedimo v družbi, ki se povečini ne zaveda teže in daljnosežnih posledic priznanih dejanj. Svoje deviantne zdrse vsi razen Emme minimizirajo, zanje ne prevzemajo odgovornosti, predvsem pa se s svoje razredno (v primeru Charlieja in njegove prijateljice Rachel pa tudi rasno) privilegirane pozicije postavljajo na moralno superiorni piedestal, s katerega s hipokritsko vzvišenostjo demonizirajo najšibkejši člen: edino temnopolto žensko med njimi, ki je na neodpustljiv zločin sicer nekoč pomislila, ni pa ga tudi realizirala. A njen »miselni zločin«, ki družbo povsem destabilizira, med bodočima zakoncema pa ustvari temno in potencialno nepremostljivo vrzel, režiserja pravzaprav ne zanima. Borgli motiv šolskega streljanja, do katerega je v Ameriki zgolj v letu 2025 prišlo kar 233-krat[1], uporabi, da bi gledalca šokiral in ne da bi globlje raziskal sociološke in psihološke vzvode. Na površju neraziskano pusti tudi tematiko rasizma, ki se ob Emminem priznanju subtilno prikrade v Charliejevo podzavest, zaradi česar začne na svojo zaročenko kmalu projicirati arhaični stereotip »jezne črnske ženske«.
Drama je tako film, katerega vizija je predvsem, da gledalca zabava in izziva. Da mestoma vzbuja nelagodje in nam poskuša nastaviti ogledalo sveta, v katerem je performativnost (zveze, čustev, ljubezni, prijateljstva, vstavite poljubno) pomembnejša od iskrenega pogovora, razumevanja in empatije. A Borgliju zmanjka emocionalne in intelektualne globine, da bi poleg preprostega vprašanja, kakšne moralne zdrse smo ljubljeni osebi še pripravljeni odpustiti, odprl še katero od kompleksnih tem, ki se jih med nizanjem vedno bolj absurdnih in neprijetnih situacij mimobežno dotakne. Emmin lik, ki bi moral predstavljati sidrišče zgodbe, tako pusti izrazito nerazdelan ter se namesto tega zasidra predvsem v rastočo paranojo brezhrbteničnega belega moškega, ki svojo negotovost raje kot s pogovorom ali obiskom terapije reši s hitrim skokom čez plot. Vprašanje, »kaj pa bi v situaciji storili vi?«, zato preprosto ne (z)more nositi celotne premise filma, ki neodločno niha nekje med kritiko kulture črtanja in simpatiziranjem z živčnim, samopomilujočim moškim, ki se mora spopadati s hipotetično možnostjo nasilja, kakršnega v realnosti izvajajo predvsem osebe, ki so videti kot on.
–––––––––––––––––––––––
VIR:
[1] »School Shootings in 2025-2026: Statistics, Trends, and the AI Technology Closing the Response Gap«. InterlliSee. Objavljeno 19. 1. 2026 na https://intellisee.com/how-many-school-shootings-in-2025/; pridobljeno 10. 4. 2026.
