»Ko je novinar Frank Mankiewicz intervjuval Fidela Castra in ga vprašal, kaj bere, mu je Castro odgovoril: ‛Nazadnje sem prebral knjigo z naslovom Tiburon.’ Mankiewicz je bil začuden: ‛Kako pa to, da berete komercialne ameriške trilerje?’ Castro pa mu je odvrnil: ‛Oh, kako se motite. To ni komercialen ameriški triler. To je sijajna prispodoba o izprijenosti kapitalizma.’«
– Peter Benchley, avtor romana Žrelo (Jaws, 1974), o svoji najljubši recenziji[1]
Benchleyjev roman je bil v resnici oboje, metafora kapitalističnega pohlepa in milijonska prodajna uspešnica, kar sta prekaljena filmska producenta, Richard Zanuck in David Brown, očitno pričakovala, ko sta leto pred izidom odkupila pravice Benchleyjevega še neobjavljenega rokopisa. Jeseni leta 1973 sta k projektu povabila oblikovalca produkcije in scenografa Joeja Alvesa in mu naročila, naj zriše nekaj ilustracij za film ter njegovega antagonista, velikega belega morskega psa, da bosta studio Universal lahko prepričala v financiranje. Skice so učinkovale in Alves, v čigar možganih se je porodila vizualna podoba Žrela (Jaws, 1975), se je lotil dela.
Kmalu je dobil še sanjskega sodelavca. Potem ko so odslovili režiserja Dicka Richardsa, ker je morskemu psu nenehno pravil kit, so režijo poverili mlademu, 26-letnemu Stevenu Spielbergu. Takoj se je pokazalo, da sta Steve in Joe povsem istih misli in ubrisanih ambicij. Film o orjaškem morskem psu, ki terorizira idilično obmorsko mestece, sta sklenila posneti karseda realistično: ne v studijskem bazenu, temveč na odprtem morju, in ne z miniaturami, temveč z morskim psom v naravni, ali še bolje, nadnaravni velikosti. Česa takega se na filmu ni lotil še nihče.
Posneti tolikšen del filma na odprtem morju je bilo samo po sebi nezaslišano. A daleč največji izziv je predstavljala pošast. Kako ustvariti učinkovite in prepričljive prizore z morskim psom? Sprva so razmišljali, da bi vzeli pravega belega morskega volka, Carcharodona carchariasa, tako imenovanega »guvernerja oceanov«, in ga izurili kot delfina, kar se je hitro pokazalo za nerealistično. Nato so najeli ekipo dokumentaristov, da bi snemala z morskimi psi v naravnem okolju, a se je izkazalo, da so ti tudi strašno neposlušni igralci. Nazadnje so sklenili, da bodo morskega psa izdelali. Za to so potrebovali prekaljenega virtuoza posebnih učinkov in Alves je iz penzije potegnil Boba Matteyja. Dolgoletni vodja posebnih učinkov pri studiu Walta Disneyja se je zdel še posebej primerna izbira, saj je nekoč ustvaril orjaškega lignja za film 20.000 milj pod morjem (20,000 Leagues Under the Sea, 1954, Richard Fleischer).
Medtem ko je Mattey izumljal načrte za izdelavo mehanskega morskega psa, se je Alves podal na lov za snemalno lokacijo. Prekrižaril je obalo Massachussetsa in nazadnje odkril idealne pogoje na otočku Martha’s Vineyard. Morsko dno je bilo tam peščeno, plimovanje blago, globina morja pa ravno pravšnja in tudi daleč od obale ne prevelika. To je bilo še posebej pomembno, saj so ključni prizori filma zahtevali vtis, da so protagonisti sami in daleč na odprtem morju, zato se v kadru ni smelo pojaviti kopno. Alves in Mattey sta ocenila, da za pripravo posebnih učinkov in še zlasti za izdelavo morskega psa potrebujeta 15 mesecev, kar jima je studio tudi odobril. Izziv je bil velik, toda izvedljiv.
Nato je februarja 1974 prišel ven roman in v hipu postal uspešnica. Iz Universala so produkciji sporočili: »Sprememba planov, snemati začnete čez en mesec.« In tako so spravili v tek eno najbolj peklenskih in travmatičnih filmskih produkcij, kar jih pomni hollywoodska zgodovina. S tem pa eno najbolj neverjetnih zgodb iz zakulisja.
Spielberg je uspel pri Universalu sicer izprositi dvomesečni odlog, a ko se je snemanje 2. maja pričelo, še vedno niso imeli ne delujočega morskega psa ne končnega scenarija. Vsak večer so tako dolgo premlevali in improvizirali prizore, ki naj bi jih posneli naslednji dan, dokler se jim ni zdelo, da dialogi delujejo. Medtem ko sta Alves in Mattey z ekipo neumorno pilila glavno zvezdo, je skušala filmska ekipa na lokaciji posneti, kar se je le dalo brez nje. Da v Žrelu hitchcockovski suspenz ustvarja povečini nevidna nevarnost, ni bilo naključje. Morskega psa v filmu prvič zares vidimo šele v 81. minuti, ko za hrbtom policijskega načelnika Brodyja (Roy Scheider) dvigne svoje žrelo iz vode. Brody prebledi, se umika vzvratno v kajuto in, ne da bi odvrnil pogled od zveri, s cigareto med ustnicami zamrmra Quintu (Robert Shaw) svoj ikonični stavek: »Večjo barko boš rabil.«
Snemanje bi morali zaključiti pred 4. julijem, ko se trume turistov in lastnikov poletnih vil zgrnejo na priljubljeni otoček. Toda filmska ekipa je ostala tam do oktobra. Večino dni ujeta na vodi, v nervoznem brezdelju in utesnjenih kajutah, v toksičnem vrtincu tesnobe, trenj, morske bolezni in vse več alkohola. Domačini, ki so jih imeli kmalu vrh glave, so jim vsak teden podvojili cene prehrane, prenočišč ter vseh drugih zalog in storitev, ki so jih potrebovali. Včasih so jim na pragu pustili še gnijoči kadaver morskega psa …
Žrelo je s svojimi produkcijskimi debakli vse poletje leta 1974 polnilo naslovnice ameriških časopisov. Proračun se je z izvornih treh milijonov potrojil na devet, prvotno začrtanih 55 snemalnih dni pa je naraslo na 159. Mladi režiser, ki je skušal držati niti v rokah in reševati iz dneva v dan nove katastrofe, je še nekaj let po snemanju trpel za posttravmatsko stresno motnjo. Ko je bilo že zdavnaj vsega konec in so barko Orco, s katero se Shaw, Scheider in Richard Dreyfuss v filmu podajo na lov za žrelom, prepeljali v Universalov studio za zabavo turistov, je bil Spielberg še vedno tako psihično zdelan, da se je včasih vtihotapil na barko, se skril v kajuto in jokal. »Preprosto nisem se mogel otresti te izkušnje.«[2] S snemanja je skušal večkrat pobegniti, a so mu studijski šefi vsakič pomahali z zavezujočo pogodbo. Prepričan je bil, da bo film pomenil konec njegove mlade, a obetavne kariere. Oh, kako se je motil. Zgodilo se je ravno nasprotno. Z Žrelom si je prislužil »final cut«, pravico odločanja o končni podobi svojih filmov, ki je za avtorja znotraj studijskega sistema bržkone najbolj dragocena pridobitev in ki jo je obdržal skozi vso kariero. Film je že drugi konec tedna v kinematografih povrnil stroške svoje izdatne produkcije, nato kot prvi film v zgodovini presegel 100 milijonov dolarjev dobička, prehitel Botra (The Godfather, 1972) in postal najbolj donosen ameriški film dotlej (še danes je sedmi na lestvici).
Toda to so samo številke. Njegov kulturni pomen je daleč bolj presežen. Žrelo je postalo prvi blockbuster in sprožilo tako imenovani »summer movie craze«, vročico poletnih filmskih hitov, ki je še danes na delu. Obveljalo je za absolutno filmsko klasiko in je za marsikoga brezhibna mojstrovina, film brez napake. Toda Žrelo ni le film. Je popkulturni fenomen, prav toliko nostalgičen kot aktualen, odločno zeitgeistovski in hkrati brezčasen. Že več kot pol stoletja napaja strah in nelagodje plavalcev in poletnih dopustnikov. Nobena druga filmska pošast se ni tako močno zagrizla v kolektivno zavest kot njegov veliki beli morski pes, po domače Bruce.[3]
Bruce so bili pravzaprav trije morski psi. Vsi so merili 24 čevljev, kar je dobrih sedem metrov v dolžino. Dva animatronična mehanska modela, tako imenovana »ploščadna« Brucea, sta bila namenjena snemanju akcijskih prizorov. Lahko sta se potopila in dvignila iz vode, imela sta premične oči, gibljiv rep in čeljusti ter dva seta zob – ene trde za solo posnetke in ene mehke za varnost kaskaderjev. Trupa sta imela polna mašinerije in pnevmatičnih cevi, ki so vodile do barke za posebne učinke (rekli so ji »garaža«), od koder je z morskim psom upravljala 14-članska tehnična ekipa. Zaradi vse te napeljave sta morala biti ta dva morska psa z ene strani odprta – prvi je imel razkrit levi bok, drugi pa desnega, da so z enim lahko snemali gibanje kamere od leve proti desni, z drugim pa od desne proti levi. Tretji morski pes, imenovan »plovec«, je imel telo celo, toda votlo in manj gibljivo (ni mogel, denimo, odpirati čeljusti). Pritrjen je bil na nekakšne morske sani s krmilom, ki so bile potopljene pod vodo, tako da jih med snemanjem nad gladino ni bilo videti. Sani je na dolgi vrvi vlekel čoln, z bolj delikatnimi gibi, kot je premikanje repa in plavuti, pa so pod vodo upravljali potapljači. Ta Bruce je bil namenjen snemanju prizorov, v katerih vidimo celega morskega psa med plavanjem. Za razliko od plovca, ki je potoval na saneh, sta bila ploščadna Brucea pripeta na poseben žerjav, ta pa je bil pritrjen na orjaško, 20 metrov dolgo ploščad, ki je bila potopljena na morsko dno. Slednje je moralo biti peščeno in nikjer globlje od 11 metrov, da so lahko morskega psa dvignili na gladino, ko je prizor to zahteval. Žerjav je bil pripet na voziček, ki se je na posebnih tirnicah premikal po ploščadi s pomočjo ogromnih pnevmatičnih cevi, s katerimi je s svoje barke prav tako upravljala ekipa za posebne učinke.
Druga barka je prevažala snemalno ekipo, tretja tonske mojstre, četrta generatorje, peta je vlekla sani, šesta in sedma sta bili reševalni, v kadru je bila Orca, filmska barka ribiča Quinta, in tako dalje. Vsak snemalni dan na vodi se je moralo med seboj uskladiti in pravilno namestiti približno dvajset različnih plovil. Ekipa je šele tam, na licu mesta, ugotovila, da morje ni negibno, da ga ves čas nosijo valovi in tokovi, predvsem pa, da o snemanju na odprtem morju in upravljanju plovil ne vedo ničesar. Ladje so jim nenehno uhajale. Ko jim je končno uspelo pripraviti kader, so odplule kamere; ko so privlekli te nazaj, je odplavilo snemalce zvoka … in tako naprej. Nazadnje so formirali poseben navtični oddelek iz vrst lokalnih ribičev in pomorščakov, ki so filmarjem pojasnili, da je treba vsako plovilo, če naj ostane na mestu, zasidrati na štirih koncih. Tako so vsak dan najprej spustili v vodo približno osemdeset sider. A ko so končno začeli snemati, se je v ozadju kadra nenadoma pojavila zasebna regata. In nato so računali, kaj bo hitreje: naj prestavijo vseh dvajset čolnov in ladij s po štirimi sidri ali naj sedijo križem rok in čakajo, da se regata konča?
Velik del snemanja je bilo eno samo čakanje in nihče ni bil večja diva od Brucea. Ker je studio Alvesa in Matteyja prisilil v takšno naglico, so se dogajale flagrantne napake. Ko so Brucea prvič pripeljali iz kalifornijskega studia in ga potopili v morje, je slana voda prežrla kovinske dele z električno napeljavo in Bruce je potonil na dno. Po pomoti je bil izdelan za sladko vodo. Poseben izziv je predstavljala koža, ki je morala delovati pristno, kot hrapava koža morskega psa in ne kot sveže pološčen ferrari. Poleg tega je morala biti skrajno elastična, da je omogočala gibanje. Mattey je v svoji alkimistični delavnici neutrudno mešal formule, dokler ni iznašel prave. Koža je bila videti fantastično, kot pravi morski pes. Dokler ni ta iz vroče in suhe Kalifornije pripotoval na vlažno in hladno obalo Massachusettsa in mu je koža nemudoma odstopila. Tudi ko so to težavo odpravili, so morali mehanskim modelom kožo tedensko menjati, saj se je v vodi napihnila in na soncu zbledela.
Vse do avgusta, ko so začeli morski psi končno delovati, so morali tega ali onega Brucea vsak snemalni dan odvleči nazaj na celino in popravljati, že naslednji dan pa se je pokvarilo nekaj novega. Jaws je ekipa kmalu preimenovala v »Flaws«, napake, oddelek za posebne efekte pa so začeli klicati »posebni defekti«. Takole se spominja Richard Dreyfuss, ki je v filmu odigral mladega morskega biologa: »Iz radijskih oddajnikov, ki so bili nameščeni po otoku, se je nenehno razlegalo: ‘Morski pes ne dela. Morski pes ne dela.’ Nekega dne pa nenadoma zaslišimo: ‘Morski pes dela! Ponavljam, morski pes dela! Ampak ladja se potaplja. Ladja se potaplja.«[4]
Orca se je nekega dne med snemanjem resnično začela potapljati. Na njej so bili igralci in snemalna ekipa. Produkcija je vpila: »Rešite igralce! Rešite igralce!« Oblikovalec zvoka John Carter je stal do pasu v vodi na toneči ladji in držal nad glavo svoj dragoceni snemalnik nagra: »Jebeš igralce, rešite tonce!« Za Žrelo je prejel oskarja za najboljši zvok, poleg njega sta oskarja prejela še montažerka Verna Fields (rekli so ji »Mother Cutter«) in skladatelj John Williams, ki je ustvaril eno najbolj mitskih glasbenih sekvenc na filmu. Joe Alves in Bob Mattey nagrade nista dobila, a še danes navdihujeta naše filmske sanje in nočne more. Tudi Spielberg oskarja za režijo ni dobil. Na vrsto je prišel kasneje.
***
REFERENCE:
Cribben, Mik. »On Location with Jaws«. American Cinematographer, let. 56, št. 3, marec 1975, str. 274–277, 320, 330–331, 350–351.
Gottlieb, Carl. The Jaws Log: Expanded Edition. New York: HarperCollins, 2012.
Smith, Amelia. »Hippies with Hammers«. Martha’s Vineyard, 20. 6. 2025. Dostopno na https://mvmagazine.com/news/2025/06/20/hippies-hammers; pridobljeno 3. 6. 2026.
The Daily Jaws: https://thedailyjaws.com/, Ross Williams (ur.), ust. 2015.
Snemanje Žrela (The Making of Jaws, 1995, Laurent Bouzereau)
Žrelo pri petdesetih (Jaws @ 50: The Definitive Inside Story, 2025, Laurent Bouzereau)
––––––––––––––––––
VIRI IN OPOMBE:
[1] Glej dokumentarni film Žrelo pri petdesetih (Jaws @ 50: The Definitive Inside Story, 2025, Laurent Bouzereau).
[2] Ibid.
[3] Spielberg je začel med snemanjem morskega psa klicati po imenu svojega odvetnika, Brucea Ramerja, in vzdevek se je med ekipo za posebne učinke nemudoma prijel.
[4] Žrelo pri petdesetih (2025).
