Film Dore García (Revolucija, izpolni svojo obljubo) Rdeča ljubezen ((Revolución, cumple tu promesa) Amor Rojo, 2024) bomo uvedli s pogovorom, ki bo odprl vprašanja časa v arhivih, načina premoščanja geografij prek pozabljenih povezav in pomena feminističnega boja v današnjem času. O arhivu bomo razmišljali ne le kot o kraju ohranjanja, pač pa tudi o kraju vračanja, kjer se glasovi, ki so se zdeli oddaljeni, prekinjeni ali zakopani, lahko ponovno pojavijo z novo nujnostjo. Spraševali se bomo, kako politične ideje potujejo prek jezikov, kontinentov, generacij in teles. Kako revolucionarna misel, rojena v enem zgodovinskem trenutku, prispe v drugega? Kaj se izgubi v prevodu in kaj ta omogoča?
Pogovor nas bo povabil tudi k razmišljanju o skritih poteh med različnimi boji: med Evropo in Latinsko Ameriko, med marksističnim feminizmom in transfeminističnimi gibanji, med spomini na revolucijo in nedokončanimi zahtevami sedanjosti – te povezave v uradnih zgodovinah niso vedno vidne. Nazadnje se bomo vprašali, kaj feminizem pomeni danes, v svetu, kjer je vprašanje osvoboditve neločljivo povezano z vprašanji dela, nasilja, meja, razreda, rase in pravice do drugačnega življenja. Ne zanima nas feminizem kot fiksna identiteta ali podedovana gotovost, pač pa feminizem kot praksa odnosov, upora in domišljije.
Pogovor nas bo pripravil na to, da Rdečo ljubezen doživimo kot nekaj več kot zgolj film o preteklosti. Odprl bo prostor za razmišljanje o tem, kaj v zgodovini je še žgoče, kaj še prosi za nadaljevanje in katere obljube še čakajo na izpolnitev. Že v naslovu filma je zahteva, skoraj urok: revolucija, ne ostani le beseda, ne ostani le zgodovina, ne ostani le podoba na transparentu. Izpolni, kar si nekoč obljubila.
Dora García je umetnica in filmska ustvarjalka, katere delo se pogosto giblje med filmom, performansom, literaturo, arhivi, političnim spominom in kolektivnim govorom. Ne zanima je le to, kar zgodovina pravi, pač pa tudi to, kako zgodovina znova spregovori: kako se lahko staro besedilo, star boj, nedokončana obljuba vrnejo v drugem telesu, drugem jeziku, na drugi ulici.
V središču Rdeče ljubezni je Aleksandra Kollontaj, ruska revolucionarka, marksistična feministka, pisateljica in ena najbolj radikalnih premišljevalk ljubezni in družbene preobrazbe v 20. stoletju. Rodila se je leta 1872, umrla pa leta 1952; sodelovala je v ruski revoluciji in postala znana po besedilih o ženski emancipaciji, spolnosti, družini, delu in možnih oblikah intimnosti onkraj buržoazne zakonske zveze. Film postavi njeno pisanje in politično domišljijo v dialog s sodobnimi transfeminističnimi in kvirovskimi gibanji, še posebej v Latinski Ameriki in Mehiki.
Toda ta film ni konvencionalna biografija. Ne zastavi le vprašanja, kdo je bila Aleksandra Kollontaj. Vpraša nekaj bolj nestabilnega in živega: kaj lahko Kollontaj še vedno naredi? Kaj lahko njene besede prebudijo zdaj? Kaj se zgodi, ko revolucionarka iz zgodnjega 20. stoletja postane spremljevalka feminističnih, kvirovskih in trans bojev v 21. stoletju?
Film je del avtoričinega širšega raziskovanja dediščine Kollontaj, projekta, ki vključuje arhive, prevode, spet pridobljeno gradivo in nekaj filmov. Filmoteca de Catalunya opisuje Rdečo ljubezen kot košček velike multimedijske sestavljanke, ki evropski marksistični feminizem 20. stoletja poveže z latinskoameriškimi transfeminizmi 21. stoletja.
Rdeča v filmu je seveda politična. Gre za rdečo revolucije, transparentov, krvi, nevarnosti, kolektivne želje. A gre tudi za rdečo ljubezni: ne ljubezni kot zasebnega pobega, kot zgolj romance, kot sobice, kjer politika izgine. Ljubezen je tu obravnavana kot sila, ki bi lahko reorganizirala svet.
Kollontaj je verjela, da bi vsaka prava preobrazba družbe morala vključevati preobrazbo intimnosti. Ni dovolj spremeniti lastnino, delo, zakonodajo ali vlado, če strukture nadvlade preživijo znotraj družine, spolnosti, načinov, kako ljudje posedujejo drug drugega. Zanjo ljubezen ni bila okrasno čustvo, dodano politiki. Bila je eden od krajev, kjer se politika utelesi. Dora García sledi tej rdeči niti skozi čas in geografijo: od Moskve do Mehike, od arhiva do ulice, od napisane teorije do živih teles, od spominov na revolucijo do sedanjika feminističnih in transfeminističnih bojev. V filmu združi arhivsko gradivo, poetične podobe, terenske posnetke in prizore sodobnega aktivizma.
Zato film mogoče lahko gledamo ne kot zaprt argument, pač pa kot invokacijo. Prosi nas, naj poslušamo mrtve, ne da bi jim postavljali spomenike. Prosi nas, naj arhiva ne obravnavamo kot pokopališča, pač pa kot kraj, kje so shranjene nedokončane prihodnosti. Prosi nas, naj si zamislimo, da politični spomin ni za nami, pač pa ob nas: hodi, skandira, poje, spreminja imena, spreminja telesa, spreminja jezike. Prosi nas tudi, naj o revoluciji razmišljamo na manj junaški in bolj realističen način. Ne le kot o jurišanju na palače, pač pa tudi kot o predelovanju odnosov. Ne le kot o programu, pač pa tudi kot o praksi. Ne le kot o prihodnji družbi, pač pa tudi kot o načinu, kako se dotikamo, skrbimo, žalujemo, želimo, varujemo in stojimo drug ob drugem zdaj.
Rdeča ljubezen je zato film o dediščini. Toda dediščina tu ni nekaj pasivnega. Podedovati pomeni izbrati, prevesti, malo izdati, oživiti in prenesti naprej to, kar je še žgoče. Besede Kollontaj v sedanjost ne prispejo nedotaknjene. Brane so prek novih bojev in novih oblik poguma. In mogoče je film Dore García zato tako živ: ne prosi zgodovine, naj bo čista. Prosi jo, naj bo uporabna in nevarna.
