V petek, 2. oktobra, Švedski filmski inštitut v Kinoteko prinaša klasiko enega največjih mojstrov nemega filma, Victorja Sjöströma. Po istoimenski drami islandskega pisatelja Jóhanna Sigurjónssona posnet film Gorjan Ejvind in njegova žena (1918), v katerem je Sjöström odigral tudi naslovnega junaka, je postavljen na Islandijo v sredino 18. stoletja in ga še posebej zaznamuje izjemna fotografija Juliusa Jaenzona, ki je na veliko platno prelil monumentalne podobe severnjaške pokrajine ter jo ob Sjöströmu in Edith Erastoff povzdignil v enakovrednega igralca.
Ejvind je ubežnik pred zakonom, ki pod lažnim imenom najde delo pri premožni vdovi Halli. Med njima se rodijo nežna čustva, a Ejvindova preteklost kaj hitro potrka na vrata. Ko ga vaščani razkrinkajo, s Hallo pobegneta v gore. Tam zaživita zunaj družbe – zavrneta zakone in družbeni red ter si skušata ustvariti lasten svet. Dobita hčer in nekaj časa živita skoraj idilično življenje. Toda svoboda ima svojo ceno. Pokrajina, ki je najprej prostor ljubezni in neodvisnosti, začne kazati zobe: lakota, mraz in neusmiljena narava načenjajo njuno ljubezen. Ko se težkim življenjskim pogojem pridružita še ljubosumje in pregon, začne njuna romanca nepovratno drseti v tragedijo.
Že ob prvih projekcijah filma, ki je glas o švedski kinematografiji ponesel v svet, so kritiki in gledalci pri filmu opazili in občudovali predvsem izvirno uporabo narave kot dramatičnega in psihološkega elementa. Sjöström pokrajine ne uporablja zgolj kot kulise; gore, prepadi, sneg, veter in prostrane širjave odsevajo notranje stanje protagonistov. Velik del zaslug za to pripada snemalcu Jaenzonu, ki je že v zgodnjih letih filmske umetnosti obvladal zahtevne tehnične rešitve, kot so denimo dvojne ekspozicije. V njegovih veličastnih podobah mogočne pokrajine so ljudje videti kot mravlje – neznatni ob divjih hudournikih in globokih prepadih, nemočni v dušečem objemu snega in ledu. Narava je tu povzdignjena v tretjega protagonista zgodbe – ambivalenten prostor svobode, ljubezni in nazadnje pogube.
Film, ki ga lahko gledamo kot ljubezensko melodramo, tragedijo o izobčencih ali zgodbo o konfliktu med posameznikom, družbo in naravo, danes velja za eno ključnih del zlate dobe švedskega nemega filma. V Slovensko kinoteko prihaja v spremstvu Jona Wengströma, vodje filmskega arhiva pri Švedskem filmskem inštitutu, in dveh glasbenikov, ki ga bosta glasbeno opremila v živo: Günter A. Buchwald na klavirju in violini, Frank Bockius pa na bobnih.
