Ivana Novak, prejemnica letošnjega priznanja revije Ekran, je filmska kritičarka in urednica, ki se s filmom ukvarja predvsem v okviru njegovega »drugega« doma – televizije. Od leta 2014 je zaposlena v Uredništvu tujih oddaj na Televiziji Slovenija, ureja rubriki Kinoteka in Nedeljski kino, s posebnim posluhom do filmske zgodovine in širjenja filmske kulture pa je leta 2024 zasnovala oddajo Televizorka, ki s krajšimi, a zato vsakokrat poglobljenimi pogovori s strokovnjakinjami in strokovnjaki z različnih področij opremlja izbrane filmske cikle. Kako pomembne so tovrstne vsebine v času potrošniške površinskosti medijskega polja, kjer se prostor za kritično in strokovno misel vse bolj krči, priča tudi odziv strokovne javnosti na novo oddajo – združenje AIPA je leta 2024 Ivano in oddajo nagradilo s priznanjem butnskala, ki ga podeljujejo za avtorsko drznost ter ustvarjalno izvirnost slovenskih AV-del.
V času, ko se medij televizije morda zdi zastarel, predvsem v senci vedno dosegljivih pretočnih videoplatform ter neskončnih internetnih vsebin, se opozarjanje na delo, kakršnega opravlja Ivana, zdi še toliko bolj nujno. Urednikovanje filmskega programa za javno(!) televizijo ni »zgolj gledanje in izbiranje filmov«, temveč pomeni tudi soustvarjanje in kuriranje aktualnega kulturnega polja, odpiranje dostopa do zahtevnejših ali bolj robnih vsebin širšemu krogu gledalstva, poudariti pa velja tudi skrb za jezik in aktualnost idej. V tem smislu gre za družbeno odgovorno delo, ki skrbi za širino družbenega duha.
Širina duha je pojem, ki je – vsaj posredno – v Ivaninem delu ključen, predvsem skozi raziskovanje njej ljubega, v »resni« cinefiliji vse prehitro prezrtega žanra komedije. Ivana se je v tem kontekstu izkazala kot prodorna avtorica, ki je skozi publicistično in organizacijsko delovanje, med drugim pod okriljem Ekrana in Slovenske kinoteke, pomembno prispevala k strokovnemu vrednotenju ne zgolj žanra v vseh njegovih odtenkih (celo večkrat nepravično prezirane romantične komedije), temveč tudi obfilmske teoretske misli, pogosto naravnane v smer ljubljanske trojke (Žižek-Dolar-Zupančič), skozi obravnavo avtorjev, kot je Stanley Cavell.
V Ivaninem delu filmska kultura v javnem diskurzu tako postaja pojem, dostopen širokemu občinstvu, film pa iz statusa zgolj zabavnega in potrošnega materiala v okviru popularne kulture, ki jo Ivana skozi svoje delo večkrat tudi premišljuje, vzpostavlja kot umetniški objekt – na priljuden in duhovno razprt način.
Začeli bova klasično: na začetku. Kdaj te je potegnilo k filmu in predvsem – h kritičnemu mišljenju o filmu?
Kar me je med odraščanjem sprva potegnilo v film, sta bila Hollywood in komercialna ameriška televizijska produkcija na čelu s sitcomi – a seveda le kot pasivno gledalko, ki se je ob filmih učila o življenju, seveda tudi fantazijskem. Zelo zgodaj sem ustvarjala pod vtisom filmov in serij – pisala sem zgodbe, fenovske scenarije, ‛snemala’ radijske oddaje itd. Za bolj kritičen in analitičen pogled na film se moram zahvaliti študiju kulturologije in teoretikom, ki mi jih je ta predstavil. Zares prelomno je bilo odkritje filozofije filma, zlasti tiste, ki izhaja iz psihoanalize, torej teorije Mladena Dolarja, Alenke Zupančič, Slavoja Žižka, Michela Chiona, Roberta Pippina … Takrat sem vstopila v pravo filmsko teorijo, kjer se film prepleta s filozofijo in postane tudi prostor za razglabljanje o širših etičnih, družbenih vprašanjih.

Filmska komedija je eno temeljnih področij tvojega zanimanja. Večkrat se zdi obravnavana kot »inferiorna«, bolj komercialna glede na »resne« filmske žanre. V Slovenski kinoteki smo v sozvočju s tematsko številko revije Ekran maj–junij 2023 pripravili filmski cikel z naslovom »Kdo se boji romantičnih komedij?«. Izkazalo se je, da se je »resni« cinefili tudi zares malce bojijo – hollywoodska rom-com klasika hitro privzdigne kakšno obrv. Zakaj je komedija podcenjena in kaj je tebe pritegnilo k žanru? Kaj je dobra komedija?
Komedija je žanr, ki se ukvarja s samo strukturo in jo postavlja pod vprašaj ter z njo počenja nore, nezaslišane stvari, in to velja v vseh raznolikih pojavnostih komedije – muči jezik, ruši fizikalni red, hierarhijo spolov, avtoritete itd. Je tudi tradicionalno političen žanr, uperjen proti avtoriteti, neutrudno napada oblast, kakršnokoli že, in se jasno zavzema za emancipacijo šibkejših že od antike dalje. Kdorkoli pozna zgodovino tega bistvenega žanra, mu ne more pasti na pamet, da bi ga dajal v nič. V Hollywoodu je bil screwball žanr tisti, ki je izpeljal duhovito in šarmantno emancipacijo ženskih likov. K raziskovanju tega žanra so me pritegnili neverjetni ženski liki Katharine Hepburn in Grete Garbo, genialnost Charlesa Chaplina, pa seveda romantične komedije, ki so iznašle čisto svojevrsten tip ljubezni in govorile o njem kot o nečem, za kar je vredno živeti in se boriti.
Če izhajamo iz psihoanalize, gre za pomemben žanr tudi zato, ker se zavzema za neko konkretno željo in strast, za »gon«, kot temu pravi psihoanaliza. Klasičen primer je film Nekateri so za vroče (Some Like It Hot, 1959) Billyja Wilderja, kjer lik Jacka Lemona na koncu prepričuje svojega zaročenca Osgooda, da se ne moreta poročiti, ker je Jack Lemon moški. Osgood mu reče ‛Nihče ni popoln!’ in si s tem izbori ljubezen against all odds. Filozofinja Alenka Zupančič je v teoretskem delu o komediji (Poetika: druga knjiga) pisala o tem, da so komični liki tisti, ki poraza ne jemljejo kot poraz. Vedno najdejo neki (tudi zelo kompliciran) način, kako ubraniti svojo željo – in jo zagrabijo, kot da gre za življenje (ali željo) in smrt. V samo jedro žanra je vpisana neka emancipatoričnost, živa energičnost, ki se upira duhamornim konvencijam. Gre za žanr, kjer je ključna raztegljivost misli, elastičnost duha. Komedije torej ljubim tudi zato, ker so odlične za intelektualno telovadbo in ker nudijo oporo željam in strastem.
Mogoče samo še to o dobri komediji: mislim, da je že sama na sebi občudovanja vreden pojav, ki ga ne srečujemo na vsakem koraku. Avtorji jo dosežejo le z obvladovanjem pravih veščin in tehnik: uloviti pravi ritem, razvrstiti elemente od likov do dialogov in montaže tako, da so v pravšnji napetosti. Sicer pa me zelo navdušuje tudi komedija, ki gre do konca v svoji površnosti in trapastosti; sem recimo velika občudovalka Golih pištol (The Naked Gun, 1988–, različni režiserji) ali čiste fizične komedije Petra Sellersa – tam vidimo, kako dobra komedija iz nečesa skrajno banalnega ustvari nekaj sublimnega. Vsaj zame je nekaj na površini tako butastega, kot je Gola pištola, veliko večja umetnost kot marsikaj, kar sicer že samó zaradi poglobljenih in poduhovljenih tematik dobiva nalepko umetnosti.
Na temo komedije si v Slovenski kinoteki tudi soorganizirala tri edicije simpozija Jesenska filmska šola (JFŠ): Zadeva Lubitsch (2013), Stanley Cavell: Refleksija filma (2015) in Do zadnjega smeha: Preston Sturges (2016). Mogoče lahko poveš, zakaj prav ti avtorji in kako se je z njihovo obravnavo zapolnil morebitni manko na polju domače filmske teorije?
Projekt obujanja spomina na Ernsta Lubitscha je sicer potekal že pred mojim časom, prav omenjeni teoretiki – tako imenovana ljubljanska filozofska trojka – so v Lubitschevih komedijah že videli velik vir navdiha za svoje filozofske razprave. Lubitsch je bil včasih eden najbolj oboževanih režiserjev, a je skozi leta kolektivni spomin nanj nekako zbledel; poleg tega je bilo o njem leta 2013 najti še zelo malo teoretske literature. Kinoteka se je zdela primeren prostor za večji simpozij, ki bi pod filozofski drobnogled končno postavil Lubitschev opus in ob njem razvijal teoretsko misel o žanru komedije, predvsem pa o Lubitschevih mojstrovinah o ljubezni, seksualnosti in političnih temah. Kinoteka seveda zato, ker prav po njeni zaslugi poznamo Lubitschev prvi celovečerni film Ko sem bil mrtev (Als ich tot war, 1916). Podobno velja za Prestona Sturgesa – saj obstaja neka literatura, a je ta podhranjena v primerjavi z denimo Hitchcockom ali Fordom. Ti dogodki in zborniki so dobili tudi mednarodni odmev, bili prevedeni v nemščino in angleščino, konferenco o Lubitschu smo ponovili v Berlinu, in kolikor mi je znano, so vsi sodelujoči tudi pozneje po svetu veliko predavali o teh režiserjih. Cilj projekta je bil tudi utrditi žanr komedije kot resen predmet teorije, saj je bila komedija vedno podcenjena.
Ena od tem tvojega zanimanja so TV-serije. Tudi o njih si z Jelo Krečič organizirala eno od izdaj JFŠ, in sicer leta 2011 z naslovom Proti koncu: sodobna TV serija in serialnost, ko je bila oznaka kvalitetne televizije v svojem največjem razcvetu. TV-serije so danes prevladujoča AV-vsebina med gledalci, med mlajšim občinstvom pa še to ne več. Pretočne spletne platforme in ponudniki videa na zahtevo so sploh po pandemiji popolnoma pretresli produkcijske in distribucijske kanale ter skozi zdaj že zastarel koncept binge-watching spremenili navade občinstva. Kako sama opazuješ spremembe na tem področju – od produkcije vsebin do njihove konzumacije?
Takrat sva s sourednico Jelo Krečič opazili predvsem to, da se ljudje, ki delujejo v polju humanistike, ves čas pogovarjajo o TV-serijah, a se o njih pri nas vseeno ni skoraj nič pisalo na tehten način, na teoretski ali kritiški ravni. Celo v reviji Ekran takrat še ni bilo veliko člankov ali kritik o TV-serijah. Simpozij in zbornik sta bila namenjena temu, da odpreta prostor za resnejšo refleksijo serije kot povsem resne pripovedne forme. Mislim, da se je po tem dogodku med slovenskimi kritiki dejansko razmahnilo tudi pisanje o serijah kot formi, ki je enakovredna filmu.
Danes je problem predvsem ta, kako sploh opaziti dober film, kvalitetno serijo. V zadnjih letih smo bili priča neverjetnemu razcvetu ponudnikov AV-vsebin. Nihče več ne more slediti tempu in kvantiteti produkcije. Če so pretočne platforme obljubljale osvoboditev iz tiranije sporeda klasične televizije, so do danes poskrbele za novo tiranijo kaotičnega velikega poka vsebin. Tukaj vidim priložnost, da znova poudarimo uredniško in kuratorsko funkcijo, ki je sicer značilna za klasične medije, za televizijo in nekomercialne kinematografe, tudi za Kinoteko.
Žrtev brezmejnega razcveta AV-industrije, ki tekmuje za pozornost potrošnikov, je namreč sama ideja skupne kulture. Sama vidim vlogo kinematografov in televizije, ki sta v javnem interesu, predvsem v skrbnem izboru vsebin, relevantnih za slovensko javnost. Urednik na televiziji ali kurator v kinu svoj izbor pospremi z utemeljitvijo, denimo z besedilom ali uvodom v film, ali še bolje, s predavanjem, s pogovorom, z okroglo mizo, s konferenco, s strokovno monografijo ali zbornikom. Tako pomaga oblikovati neko kulturno izkušnjo, ki jo lahko delimo z družino in prijatelji, znanci in neznanci, ter daje tudi povod za nove refleksije. To je povsem nasprotna logika tisti, kjer algoritem vsakemu posameznemu gledalcu servira na tisoče različnih vsebin, ga pri tem pogosto paralizira in predvsem izolira od okolice, pri čemer nikoli ne zahteva, da izkušnjo reflektira, jo misli.

Če se postaviva nasproti potrošniški gledalski izkušnji – kaj zate pomeni Slovenska kinoteka? Vanjo si na tak ali drugačen način (od Ekrana, prek JFŠ, do PR-ovke) že dolgo časa vpeta. Zakaj je pomembno, da v tem času in prostoru obstaja in kako se po tvoje loči od drugih komercialnih, art kinematografov, kjer ne nazadnje čedalje pogosteje kažejo tudi filmske klasike … Kakšna je vloga kinoteke v sodobnem svetu?
Kinoteka je institucija, za katero predpostavljamo, da ve, katere filme in širše AV-dela je vredno ohraniti v kolektivnem spominu in zakaj. Ukvarja se z novim razvrščanjem filmskega kanona, pomaga odkrivati nove stare klasike, zlasti pa reflektirati, postavljati v kontekst. Ščiti pred pozabo, izobražuje in je prostor, ki dviguje raven znanja in javne razprave o filmu. Vsak čas in prostor potrebujeta takšne institucije, ki niso podvržene izključno logiki blagajniškega izkupička ali neposredne koristi za trg, še posebej pa naš čas in naš prostor.
Trenutno urejaš tudi televizijsko rubriko Kinoteka na RTV Slovenija. Kakšno je njeno mesto v televizijskem programu?
Slovenska kinoteka domuje v Ljubljani in je dostopna predvsem ljubljanskemu občinstvu. Televizijska Kinoteka je vidna in dostopna vsem gledalcem po Sloveniji. Je program, ki izpolnjuje eno od poslanstev javnega medija, da reflektira in ohranja živo tudi filmsko dediščino in prispeva k dvigovanju ravni filmske kulture z oddajami o filmu, filmskim programom.
Termin Kinoteka na TV Slovenija je medij, prek katerega bogatimo televizijski program z digitalno restavriranimi, večinoma kanoniziranimi filmi. Žal redkokdaj zares izstopimo iz območja kanona, v nasprotju s Slovensko kinoteko. Moja želja sicer je, da bi večkrat predvajali tudi filme z obrobja kanona, a to večinoma onemogočajo pritiski, ki so predvsem finančne narave.
Biti urednik filmskega programa na televiziji je nekoliko nehvaležno, ker je javna televizija še vedno odvisna tudi od oglaševanja. To pomeni, da moramo kljub vsemu paziti na gledanost. Gre tudi za nenehne boje znotraj institucije. Če bi gledanost močno padla, bi to lahko postal izgovor, da ukinejo termin; denar, namenjen filmom, pa prelijejo drugam.
Hkrati televizijski zaslon ne prenese prevelikih eksperimentov – takšno je vsaj prevladujoče mnenje na televiziji, a včasih si kakega vseeno privoščimo. Tak je bil Tarkovski letos maja. Meni se sicer zdi dragoceno, tudi edinstveno, da televizija predvaja Tarkovskega. Nedvomno je s tem na izgubi kinematografska razsežnost filma. A šlo je tudi za gesto, ki je sporočala: na naši televiziji je nekaj izjemnega, so filmi, ki jih ne boste našli na nobeni drugi televiziji. Z urednico uredništva sva malce trepetali, kakšni bodo odzivi. In bili sva osupli: še nikoli nismo dobili toliko pohval, tudi po zaslugi uvodnega pogovora s kulturologinjo Natalijo Majsovo v oddaji Televizorka. Z veseljem sem prebirala tudi komentarje, ki so se razvili v manjšo razpravo o aktualnosti in neaktualnosti Tarkovskega. To je bila lepa kulturna razprava, čisto drugačna od standardne, v kateri je vse več blatenja, napol oblikovanih osebnih mnenj in tudi naravnost sovražnega govora o vsebinah, novinarjih in voditeljih na javni televiziji.
Kakšno je delo televizijske urednice?
V Uredništvu tujih oddaj različni uredniki in urednice urejamo termine za igrane filme, dokumentarne filme in serije ter igrane serije. Za slovenske vsebine načeloma ne skrbimo mi, temveč uredništvo Domačega igranega programa. Razmerja med tujegovorečimi in slovenskimi filmi določa zakonodaja, s katero se načeloma ne ukvarjamo uredniki programa, ki smo bolj »vsebinski«, temveč višje instance. Te imajo moč tudi nad časovno umestitvijo filmov.
Načeloma imamo več rednih filmskih terminov, od Sedmega pečata do Kinoteke in Filma tedna. Žal je denarja za nakupe in za vzdrževanje rednih filmskih terminov vse manj. Le še en termin premore toliko denarja, da mu lahko rečemo redni filmski termin, kar pomeni premiere skozi vse leto. Otroško-mladinskih filmov je le peščica – žal nimamo več termina za tuje otroške filme. Pravkar nas je doletel rebalans in bomo v terminu Kinoteka, denimo, do konca leta lahko predvajali le dva cikla. V boljših časih bi jih predvajali od 4 do 5.
Čeprav se verjetno strinjava, da je skrb za filmsko dediščino (v smislu prikazovanja tudi tujo) pomemben del javne televizije, žal v instituciji ne vlada takšna drža. Tuji igrani program ali filmska kultura ne sodita med ključni poslanstvi javnega medija, kar je bilo jasno izrečeno že večkrat. Takšen pomen ima prej domači igrani program. Zato se z vsakim rebalansom, z vsakim finančnim krčenjem, to zelo pozna v našem uredništvu.
Kako poteka urejanje pravic za predvajanje filmov na televiziji? Za televizijsko filmsko distribucijo prav tako obstajajo marketi in industrijske prireditve, pa tudi v okviru klasičnih »kinotečnih« festivalov je to vse bolj prisotno.
Kupovanje pravic za predvajanje filmov na javni televiziji poteka povsem enako kot kupovanje pravic za komercialne televizije, torej vstopamo na trg in se pogajamo za cene, le da imamo morda malce ugodnejše pogoje odkupa, ker se ne pričakuje, da bomo s filmi ustvarjali dobiček. Moram reči, da za urejanje pravic in pogodbe sicer skrbijo moje sodelavke in urednica uredništva – uredniki programa pa imamo ta privilegij, da filme predvsem gledamo, izbiramo, jih opremljamo s podatki in načrtujemo za predvajanje.
Težava je, da se kot »free TV«, kakor se glasi tehnični izraz za »brezplačno« televizijo, kakršna je naša, nahajamo na repu distribucijske verige. Filmi so najprej na festivalih, nato jih distributerji ponudijo komercialno zanimivim prikazovalcem, šele na koncu pridemo na vrsto mi. V zadnjih letih je postalo normalno, da denimo čakamo na film, ki je šel najprej na HBO, zato da ga lahko po treh letih predvajamo tudi mi. Vprašanje uredniške politike je, ali sploh želimo predvajati film, ki je bil že na HBO. Včasih ja, če je res izjemen, spet drugič ne, ker želimo svež program. Zato je postalo pomembno, da prestrežemo tudi filme, ki so za komercialne prikazovalce nezanimivi. Teh je sicer čedalje manj – tudi HBO, denimo, zadnja leta odkupuje manjše evropske filme … Zelo so nadležni!

Tako se torej morda bolj po diktatu trga kot na našo željo usmerjamo v manjše filme, butične distributerje – je pa zato, da jih najdemo, treba toliko bolj pozorno iskati filme na marketih, potrebujemo veliko screeningovin biti moramo dobro seznanjeni z aktualno produkcijo.
Treba je reči še, da brez slovenskih in regionalnih distributerjev ne bi mogli sestaviti takšnega programa, kot ga imamo. Naš program je močno odvisen od tega, kaj oni najdejo na festivalih oziroma marketih in kaj kupijo. Pa seveda, kaj pustijo za nas, potem ko prodajo najzanimivejše filme komercialkam.
Kako ocenjuješ filmski program naše nacionalke v primerjavi z drugimi – Hrvaška ima npr. ves tretji program namenjen kulturi, film igra veliko vlogo.
Občudujem HRT – tako produkcijsko kot vsebinsko, tako njihove razvedrilne kot kulturne oddaje; njihove voditelje; včasih si zaželim, da bi delala za HRT! Mislim, da lepo lovijo ravnotežje med televizijsko poljudnostjo in inteligentnostjo. A treba je vedeti, da ima HRT nekajkrat višji budžet za filmski program kot RTV Slovenija, zato teh dveh institucij nima smisla primerjati. Na HRT 1 lahko vidimo komercialne uspešnice, kakršnih na TV SLO nikoli ne bi mogli predvajati v našem slabem finančnem položaju. Na HRT 3 ob petkih predvajajo po tri kinotečne filme zapovrstjo – spet nekaj, česar si mi ne moremo privoščiti. Pri nas nikoli ne predvajamo filmov ponoči (ob približno 23.30 je naš cut-off time za zadnji film), saj si ne moremo privoščiti, da nas nihče ne gleda. Res občudujem HRT zaradi kvantitete in kvalitete filmskega programa, pa tudi zaradi drznega programiranja. Mi včasih še poskusimo kaj takega – denimo filmski maraton na silvestrovo, ko predvajamo filme od 18. ure 31. decembra do jutranjih ur 1. januarja –, vendar finančno preprosto ne gre skozi, da bi to počeli več kot enkrat na leto. Sem pa prepričana, da so ravno takšni podvigi presežek televizijskega programa.
Kako funkcionira javna RTV pri programiranju v primerjavi s komercialnimi TV-kanali?
Brez dvoma je ključna razlika v tem, da na javni televiziji zelo pozorno kupujemo in umeščamo filme na spored, lovimo obletnice in se odzivamo na aktualno dogajanje. Mislimo tudi na ciljno občinstvo in primernost filmov ob različnih urah; medtem ko na komercialkah pogosto vidimo nasilne akcijske filme čez dan, smo mi že zaradi zakonodaje, pa tudi zaradi odgovornosti, ki jo imamo do gledalcev, precej bolj selektivni in pozorni. Glavna razlika je seveda tudi v tem, da je na TV Slovenija mogoče videti veliko aktualne evropske in svetovne filmske produkcije, ki nima zgolj komercialnih interesov.
TV Slovenija je upravičeno lahko ponosna na vzdrževanje visoke ravni slovenskega jezika v podnaslovih. Sodelujemo s prevajalci, ki pogosto prevajajo tudi leposlovje. To pa seveda stane in žal se je tudi pri nas že pojavila kakšna nora ideja, da bi prevajali s pomočjo umetne inteligence. Za zdaj, dokler so na položajih moči ljudje, ki se zavedajo pomena kakovostnih prevodov, so bile takšne ideje uspešno zajezene. Ostaja pa seveda povsem upravičen strah, kaj se bo zgodilo, če ne bomo imeli dovolj denarja, da tovrstne prevode podpiramo. Razlogi za strah so že za vogalom, saj bomo imeli kmalu referendum o ukinitvi RTV-prispevka.
Poudarila bi, da je na RTV-prispevek vezano tudi veliko zunanjih služb, ki ne zajemajo samo zaposlenih. Ko kupujemo filme, sodelujemo na trgu in podpiramo tudi slovenske distributerje; ko jih prevajamo, podpiramo tudi prevajalke in prevajalce. Slišala sem, da so na radiu morali odsloviti večino honorarnih sodelavcev, med njimi tudi filmske kritike. S krčenjem RTV se krčita družba in kultura, ekonomija, ki ne temelji zgolj na dobičku. RTV je vpeta v družbo, in to tudi povsem ekonomsko, ne delamo le zase. Ko ljudje kritizirajo RTV, da naj že enkrat vstopi na trg, se mi zdijo ti očitki zelo zgrešeni – saj smo že na trgu! Tudi kulturni sektor je trg, le da ni namenjen kopičenju dobička.
Kako se sicer javna televizija odziva na novo medijsko krajino digitalnih, pretočnih, internetnih vsebin?
Trenutno imamo zelo živo spletno platformo, na kateri lahko javnost brezplačno spremlja skoraj vse filme, serije in dokumentarne oddaje, ki so bili predvajani na televiziji. Imenuje se RTV 365 in v vsakem hipu je tam na ogled vsaj pet do deset filmov, večinoma še 30 dni po televizijskem predvajanju. V selekciji Multimedijskega centra (MMC) se je v zadnjem času tam pojavilo tudi nekaj serij za ogled na mah.

Kaj je po tvoje vloga javne RTV-hiše? Zakaj je ne smemo ukiniti?
Vloga javnega medija je veliko bolj raznovrstna, kot si ljudje mislijo, kadar pravijo, da ne spremljajo nobenega programa. Pravzaprav ne verjamem, da obstaja veliko posameznikov, ki sploh ne spremljajo niti enega RTV-programa. Na HRT se je vrtel spot ob stoletnici, kjer je bila tematizirana prav pritožba posameznika, da HRT predvaja vsebine, ki jih on sam ne gleda, ne potrebuje. Njihov odgovor je bil: »Kadar ustvarjamo za druge, ustvarjamo tudi zate. Zato, da ustvarimo nekaj zate, moramo ustvarjati tudi za druge.« Javni medij ustvarja za otroke in s tem za starše, za bolne in nepokretne, ki morda ne morejo v kino ali v gledališče, za gluhoneme in naglušne, za manjšine. Je praktično edini, ki sistematično in vsak dan poroča o kulturi, nudi izobraževanje, skrbi za slovenski jezik v javni sferi, vzdržuje dopisniško mrežo in orkester, otroke vpenja v svoje programe, tudi zbore, jim daje priložnost prvih javnih nastopov, zagotavlja objektivno novinarsko poročanje, izvaja nadzor nad oblastjo, sofinancira slovenski film, izvaja izjemne dobrodelne programe, kot je Botrstvo, opozarja na krivice v družbi, pa tudi pomaga lajšati življenja in jih morda celo reševati s pomembnimi obvestili in opozorili itd. itd. Kar spomnimo, kako je javnim medijem zrasel pomen, ko se je zgodila pandemija, ali kako pomembna je lahko za obveščanje v primeru katastrof. Javni mediji bodo obstajali tudi v časih kriz, ki bodo v prihodnosti nedvomno še pogostejše in še hujše.
Javni mediji so temelj civilizirane družbe in ne smemo jih ukiniti, tako kot ne javnega zdravstva, javnih kulturnih institucij, javnih šol. Tudi če ne potrebujemo zdravnika, je dobro, da je ta plačan za to, da skrbi za druge, ker ga bomo nekoč očitno potrebovali tudi mi. Po podobni logiki bi morali ohraniti tudi RTV: nekdo uporablja in potrebuje RTV-službe, tudi kadar jih sami ne.
V kontekstu izobraževanja in senzibiliziranja širokega kroga občinstva v odnosu do filmske kulture igra pomembno vlogo oddaja Televizorka, ki jo ustvarjaš od leta 2024. RTV Slovenija oz. nekoč RTV Ljubljana je film z bolj poglobljenimi oddajami že pokrivala (npr. Majda Širca z oddajo Povečava ali Toni Tršar, oba sodelavca revije Ekran), vendar so tovrstne oddaje vse prevečkrat kolateralna škoda varčevalnih rezov. Od kod pobuda za oddajo? Kaj so njeni cilji in kako se skozi teh nekaj let izpolnjujejo? Kakšni so odzivi občinstva?
Ideja za dodatne vsebine, s katerimi bi predstavljali, kontekstualizirali in komentirali naš filmski program, je obstajala, že odkar sem leta 2013 prišla na televizijo. Kot osebi, ki rada razmišlja, bere teorijo in tudi piše, mi preprosto ni bilo dovolj, da samo gledam filme in jih opremljam s sinopsisi. To bi bil živ dolgčas, groza! Zato sem ob posameznih filmih in ciklih že od začetka pisala članke, potem sem urejala oddajo Kinoteka (vodila jo je novinarka Mateja Valentinčič), vodila podkast PodKino, naslednji morda logični korak pa je bila televizijska oddaja. Televizorka bo kmalu praznovala tri leta.
Namen oddaje je zelo preprost – opazili smo, da ljudje radi gledajo filme, a ne vedo, kdaj so na sporedu, pa ni bilo dovolj promocije. V prvi vrsti gre za promocijo naših filmov, serij, dokumentarcev, narediti jih želimo še bolj vidne in hkrati poudarjati, da je TV Slovenija tudi filmski program. O prihodnosti oddaje ne vem nič razen tega, da jo hočem še naprej ustvarjati in razvijati. Želim si, da bi dobila redni termin in da bi bila daljša, vsaj 30 minut, kot je večina kulturnih oddaj. Če bo oddajo v najslabšem primeru doletela ukinitev, kar je povsem mogoče v trenutnih razmerah, sem prepričana, da bom kot komični liki razmišljala o tem, kje in kako bi lahko še naprej ustvarjala podobne vsebine – v nobenem primeru ne nameravam vreči puške v koruzo in »poraza sprejeti kot poraz«. Morda v obliki podkasta, člankov – če imaš strast, se zanjo vedno najde primerna forma.
Si na kateri filmski cikel še posebej ponosna? Kaj si želiš še delati oz. predstavljati v prihodnje?
Zaradi omejitev ne morem reči, da sem na kakšen cikel posebej ponosna, saj vedno vidim samo filme, ki manjkajo, ki jih ne moremo dobiti itd. Lahko pa razbiram odzive javnosti in gledanost, tudi pisma gledalcev. Posebej bi omenila cikel Agnès Varda s filmi, ki prav tako kot Tarkovski nikoli ne pridejo na nobeno drugo televizijo. Ob tem sva tudi midve posneli sijajen pogovor, ki so ga mnogi gledalci posebej pohvalili. Mislim, da je drugače, če filme takšne režiserke predvaja Kinoteka, od katere se to morda v osnovi pričakuje, ali pa javna televizija, ki zadnje čase zelo trpi tako produkcijsko kot vsebinsko. Da imamo na slovenski televiziji Agnès Varda ali Tarkovskega ali Lubitscha, je nekaj izjemnega tudi v svetovnem merilu. Kadar objokujem, da nimamo dovolj denarja, se vseeno skušam spomniti, da imamo še vedno več kot marsikdo drug.
Nisi pa samo filmska kritičarka, teoretičarka, urednica in voditeljica oddaje, si tudi umetnica, pevka in kmalu pisateljica z romanesknim prvencem. Če se ne motim, bo roman v žanru romantične komedije.
Ja, z glasbo sem se vedno ukvarjala, a sem jo potisnila na stranski tir zaradi pisanja romana v zadnjem letu. Napisala sem nekaj, kar združuje moje strasti, ki se zdijo na prvi pogled nezdružljive – komedijo, antiko in film. Tako sem nekako (z veliko preglavicami!) napisala romantično komedijo o dveh klasičnih filologih, ki se zaljubita skozi razprave o Grčiji in Rimu in mrtvih jezikih nekega poletja v Akvileji. Skušala sem ustvariti svet, v katerem bi imele debate izobražencev o humanistiki, denimo o Platonu in Homerju, tudi ljubezenski naboj, da bi bile prežete z veliko duha in strasti, kot zares pogosto so. Posebej temeljito sem se ukvarjala s slogom prvoosebne pripovedovalke in ritmom dialogov – v bistvu sem hotela v romanu zajeti ritem screwballkomedije. Ne morem skriti entuziazma ob tem, kako zelo sem se zabavala pri raziskovanju in pisanju.
Da bi bil zastavek bolj resen, morda tudi etičen, sem zgodbo postavila v kontekst problematike zatona javnih medijev in humanistike. Hkrati pa sem se skušala prikloniti Lubitschu, režiserju, ki ga od vseh najbolj občudujem – hotela sem napisati romantično, lahkotno, iskrivo in duhovito ljubezensko zgodbo iz starih časov. Okvir antike mi je bil pri tem v velik navdih in pomoč. Morda mi je vsaj deloma to uspelo, saj je bil roman sprejet v objavo. Izšel bo pri Cankarjevi založbi v zbirki Razmerja aprila prihodnje leto.
V romanu je tudi veliko filma, ne le filmskega ritma in montaže, temveč tudi diskusij o »antičnih« filmih. Ste vedeli, da obstaja veja, ki združuje prvine filologije in filmske teorije, reče pa se ji »klasična filmska filologija«? Res, poguglajte jo, Martin M. Winkler je napisal monografijo o tem! Kot vemo, je bil Homer »prvi filmski režiser«. Roman je torej mišljen kot neka srečna poroka antike, komedije in filma. Ima tudi, povsem brez ironije, srečen konec. Mislim, da danes potrebujemo tudi komedije s srečnimi konci – za motivacijo in navdih v težkih časih.
Ekran november/december 2026