V kontekst »manj znanega« italijanskega filma (vsaj za zunanji pogled) od nekdaj spada tudi italijanska komedija, t. i. commedia all’italiana, popolna ilustracija brezmejnosti in žanrske različnosti povojne kinematografije naših zahodnih sosedov.
Italijanske komedije, posnete (v grobem) od sredine petdesetih do sredine sedemdesetih let, so se, prvič, postavile po robu nedotakljivosti kanoniziranih velikanov (Fellini, Rossellini, Visconti …), in drugič, so odločno presekale s prevladujočo tendenco kritiškega razmišljanja, ki je povojni italijanski film delilo na neorealizem (in njegove naslednike) ter na komercialni film, znotraj katerega so prevladovale nekritične in izključno lahkotne komedije.
Commedia all’italiana je v italijansko filmsko produkcijo vnesla pred tem nepredstavljive elemente, ali kot je povedal Mario Monicelli, ki je leta 1958 režiral prelomni film Običajni osumljenci: »V petdesetih letih se je bilo prepovedano norčevati iz socialnih problemov, ampak mi smo to vseeno počeli.« Dino Risi, poleg Monicellija največji mojster obravnavanega žanra, je kolega dopolnil z besedami: »Neorealizem je postal manierističen, naenkrat ni bilo dovolj snemati resničnost, treba jo je bilo razložiti.«
Komična oblika socialnokritičnega razmišljanja o domači družbi ob gospodarskem čudežu šestdesetih let je do Italijana nenadoma postala nespoštljiva. Subverzivni elementi so obračunavali s patriarhatom, cerkvijo, avtoriteto in zanikanjem fašistične preteklosti; prevladujoči optimizem in hvalnico nacionalnemu uspehu sta zamenjali ostra satira in tragikomedija vsakdanjega življenja, z liki, ki presegajo svoje zmožnosti ter ki so za finančne privilegije pripravljeni prodati dušo ali – dobesedno – oko, kot prikaže De Sicova mojstrovina Bum (1963).
Ne, v Italiji se v tistem času nista cedila le med in mleko, kot so trdili ti filmi; revščina ni bila izkoreninjena, regionalna gmotna neuravnoteženost – posledica množičnih selitev s podeželja v urbana središča – je bila v oči bijoča, patriarhat in fanatični moralni kodeksi z juga škornja vseprisotni.
Monicelli, Risi in podobno misleči so prikazovali hitro razvijajočo se družbo, obenem pa razkrivali pohlep, hipokrizijo, socialno povzpetništvo, apatijo do sočloveka, obsedenost z zunanjim videzom in nebrzdanim potrošništvom. Italijanska komedija je v tistem času, če citiramo zgodovinarja Rémija Fournierja Lanzonija, »izpeljala analitično obliko družbene avtopsije«.
Ko je gospodarski razmah sklenil krog, so se v sedemdesetih letih spremenile tudi komedije, postale so bolj melanholične, prepojene z nostalgijo in spolnimi namigovanji; Lina Wertműller je med drugim vpeljala feministično perspektivo.
Italijanski filmarji so skoraj dvajset let prakticirali virtuozno obliko popularne, komercialno uspešne in obilno nagrajevane komedije. Za to pa niso bili zaslužni samo režiserji – poleg že omenjenih še Luciano Salce, Elio Petri, Pietro Germi, Marco Ferreri, Antonio Pietrangeli, Luigi Zampa ali Ettore Scola, temveč tudi scenaristi (v prvi vrsti izjemno produktivna Agenore Incrocci in Furio Scarpelli, znana pod vzdevkom »Age & Scarpelli«) ter seveda igralci, ki so tem ranljivim in (ne)samozavestnim (anti)junakom dali obraze in glas: Vittorio Gassman, Ugo Tognazzi, Giancarlo Giannini, Nino Manfredi, Stefania Sandrelli, Claudia Cardinale, Marcello Mastroianni, nad vsemi pa Alberto Sordi, tako rekoč poosebljena italijanska komedija ter neusahljivi vir navdiha za scenariste in režiserje.
