Provokativen. Gole gospodične, pištola ob ljubimcu, črn dim, ki se vali iz dimnika v kratkem filmu Intervju z ljubico. In drzen, ko v filmu Mali oglasi posnetke osebnih tragedij prepleta z osmrtnicami in fotografijami iz porno revij. Posnetki so izjemno kratki, a v eksperimentalnem filmu Proces so še krajši, podobe imajo najmanjšo mogočo dolžino, eno samo sličico. Vice so politično nekorektne, saj je družba uokvirjena v prostor mestne deponije. Obenem pa je izjemno poetičen, ko v filmu Theme 1 v zgolj treh izrezih na klopi mestnega parka ujame življenje v vseh mogočih odtenkih.
Takšen je tudi Gozdar, igra ga Stole Aranđelović, protagonist filma Ženska s pokrajino. V uniformi, s puško, močan, okoren, nedostopen, znotraj pa občutljiv umetnik, ki se s svetom sporazumeva skozi naivno slikarstvo. Navaditi se bo moral na nepisana pravila skupnosti. Ivica Matić je scenarij začel pisati, ko je spoznal Špelo Rozin in sprva je bila to zgodba o igralki, ki je prišla umret v odročno vas na vzhodu Bosne in Hercegovine. S časom se je scenarij preoblikoval v univerzalno zgodbo o umetnosti in svobodi. Film je drzen, ker je tako čist, natančen, poln metafor in hkrati prizemljen, ljudski, duhovit. Režiser Matić je začutil esenco Bosne. Lepoto mehke pokrajine, ki jo razmejujejo lesene ograje, kopice sena, osamela drevesa. V te popolne kompozicije narave vstopajo kmetje z bisagami, ki preganjajo ovce, čez ogolele travnike tekajo konji. Od daleč slišimo vaščane, ki prepevajo hudomušne ljudske pesmi o ljubezni. Pa tudi vezenine na posteljnini, interjerji, razgibana arhitektura hiš, pastirska zavetišča na saneh, vse je avtentično, tako kot videz in nravi likov v filmu.
Matić je želel posneti celovečerni igrani film na 35-milimetrski trak, v samih širokih planih. Lahko si predstavljamo, kako mogočne bi bile te pokrajine, posnete s teleobjektivi. Ploskovite, skoraj brez perspektive, kakršne so slike naivca Ismeta Ajanovića. V njih so osebe včasih komaj prepoznavne med ograjami, pašniki in na redko posejanimi hišami. Ko je ideja o kinematografskem filmu padla v vodo, je na pomoč priskočila Televizija Sarajevo, kjer je bil Matić zaposlen kot snemalec. Omogočila je realizacijo televizijskega filma v skromnih produkcijskih pogojih na 16-milimetrski trak. Za direktorja fotografije si je izbral Karpa Godino.
V zadnjem prizoru filma se daleč v pokrajini premika kolona s pogrebci. Nato pa v ospredje vstopi ženska, vdova. »Odšel je, kakor je prišel,« pravi, »kot da si las pretrgal.« To je edini posnetek, pri katerem je Ivica želel biti za kamero. Slutil je svojo usodo. Umrl je osemindvajsetleten, nekaj mesecev po premieri filma.
Delo Ivice Matića se uvršča med stebre bosansko-hercegovske kinematografije. Pet desetletij po nastanku lahko po zaslugi Slovenske kinoteke in projekta Združenja evropskih kinotek občudujemo restavrirano kopijo filma Ženska s pokrajino.
