Dobrodošli v Ekranovi novi, a prav brezsramno anahronistični rubriki Saj ni res … Pa je!, posvečeni norim podvigom in neverjetnim iznajdbam v polju praktičnih posebnih učinkov. Tisti taktilni obrti, ki je ne izvajajo računalniške operacije in umetna inteligenca, temveč se godi v živo – na setu, v delavnici ali v kameri, z dinamitom, tresočo želatino in optiko. Tako imenovani filmski magiji, ki je, vsaj tako pravijo tehnološki giganti, že zdavnaj zastarela, nepotrebna in predraga. Zakaj bi si mazali roke z umetno krvjo, če jo lahko natipkate? Zakaj bi ustvarjali, če lahko ukazujete? Praktični efekti so danes ogrožena obrt. Toda ali bodo izumrli, ni dano in v zemljo zakopano. Odvisno je od naših odgovorov na ta in takšna vprašanja.
Pa začnimo v velikem slogu: s prizorom eksodusa in razprtja Rdečega morja v svetopisemskem spektaklu Deset zapovedi (The Ten Commandments, 1956) Cecila B. DeMilla, s prababico vseh spektakularnih SFX sekvenc. Kot pove naslov, film pripoveduje zgodbo o Mojzesu, prizor pa gre takole …
Mojzes vodi svoje ljudstvo iz egipčanskega suženjstva na prostost. Karavana s culami na ramah, osliči in ovčicami prispe na obalo Rdečega morja, kjer pa jih faraonova vojska dohiti. Zdaj so ukleščeni med Ramzesovimi kočijami in razburkanim morjem, na nebu se zbirajo črni oblaki. Mojzes zamoti Egipčane z ognjenim stebrom, nato povzdigne svojo palico nad morje, rekoč: »Poglejte Gospodovo mogočno roko!« Vodovje se razbesni, morje se razdeli na dvoje in utre kot poper suho pot, vzdolž katere se voda v dveh visokih zidovih dviga v nebo. Ko karavana doseže drugi breg, ognjeni steber ugasne in Ramzes se z vojsko požene za prebežniki. Nato se ustavi, stvar še enkrat premisli in veli: »To ni delo za faraona, temveč za klavca. Vse jih uničite, le Mojzesa mi pripeljite živega!« Kočije že skoraj dosežejo karavano, ko Mojzes spet iztegne svojo palico, morje zabuči, vodna zidova pa se zdaj v obratnem posnetku zgrneta nad Egipčane in jih pogoltneta v globine.
Petdeseta leta so bila v hollywoodskem filmu zlata doba pompa in zgodovinskih spektaklov, toda malokdo si je privoščil produkcijo tako epskih razsežnosti kot zloglasni megaloman in dežurni tolmač Svetega pisma Cecil B. DeMille. Prizor eksodusa in razprtja Rdečega morja v njegovem poslednjem in najbolj slovitem bibličnem eposu Deset zapovedi še vedno velja za eno najbolj obsežnih in kompleksnih sekvenc z uporabo posebnih učinkov na filmu. To je bila DeMillova druga ekranizacija te zgodbe, saj je že leta 1923 posnel nemo, črno-belo verzijo, pri kateri sta mojstra posebnih učinkov Roy Pomeroy in Fred Moran za vodni steni vzdolž koridorja uporabila dva kvadra tresoče želatine, ki sta jo premazala z glicerinom in škropila z vodo, da bi bila videti bolj »živa«. Če so bili posebni učinki pri prvem filmu še bolj zadržani, je dal DeMille v kalifornijski puščavi zanj zgraditi tako monumentalno scenografijo in pripeljati takšne horde statistov, da mu je šef Paramounta, Adolph Zukor, sredi snemanja poslal obupan telegram: »Saj se vam je zmešalo. Pri priči nehajte snemati in se vrnite v Los Angeles.« DeMille je film kajpak končal, nato pa je dal filmski set razstreliti z dinamitom in zakopati v pesek, da ga ne bi slučajno uporabili rivali. Odkrili so ga šele leta 2004.
Že prvih Deset zapovedi (The Ten Commandments, 1923) je postalo Paramountova najdražja, a tudi najbolj dobičkonosna produkcija. Toda DeMille je bil odločen Mojzesovo zgodbo posneti še enkrat, v barvni, zvočni, še bolj bombastični, predvsem pa še bolj politično »aktualni« inkarnaciji – vsaj toliko kot za piljenje filmske poetike mu je šlo za pogrevanje njegove politike. Hladnovojna petdeseta so bila v Hollywoodu tudi čas protikomunistične gonje in konservativni DeMille je bil menda gorečen makartist. Da je Deset zapovedi (1956) politična agitka, postane jasno že v prvem kadru, v katerem režiser sam stopi na oder in nagovori občinstvo: »Naj človeku vladajo božji zakoni ali kaprice diktatorjev, kakršen je bil Ramzes? So ljudje last države ali svobodne duše pred Bogom? Taisti boj se bíje danes po vsem svetu.« V DeMillovi DeMillovi protikomunistični velikonočni priliki Ramzes in Mojzes zastopata blokovsko delitev: Yul Brynner iz Vladivostoka je prikladno poosebil »rdečo nevarnost«, kvintesenčno ameriški Charlton Heston (čeprav je bil tisti čas še demokrat, v gorečnega republikanca in borca za pištolski amandma ga je spreobrnil šele Reagan) pa je utelešal krščansko demokracijo, tiste »svobodne duše pred Bogom« (in spotoma pomežiknil še ameriški doktrini »manifestne usode« z zahodno ekspanzijo tega izbranega ljudstva na njegovem kontinentu).
Agitacijska politika DeMillovega filma je danes spet srhljivo aktualna. A tudi njegov na prvi pogled komičen in zastarel videz v resnici deluje srhljivo domačno. Naši sodobni senzibiliteti, ki jo je računalniška tehnologija privadila nevidni roki vizualnih učinkov, bi se še pred nekaj leti zdel kot prava Frankensteinova pošast. Njegovi šivi so tako vidni in njegove barve tako kričeče, da učinkuje bolj campovsko od filmov Johna Watersa. Toda danes bi ga prav lahko zamenjali za izdelek umetne inteligence v njeni trenutni razvojni fazi. In njegova osebna zgodovina ni daleč od tega, saj so bile vse pomanjkljivosti filma, od divje nasičenih barv do vidnih robov snemanja na modrem ozadju, ironično posledica prevelikih ambicij. Barvna verzija Desetih zapovedi je bila Paramountov prvi velikoprodukcijski film s posebnimi učinki, ki je bil hkrati posnet v Technicolorjevi barvni tehniki in širokem formatu VistaVision (petdeseta leta so bila v Hollywoodu tudi zlata doba širokega platna).[1] V eni sami sekvenci filma so uporabili vse obstoječe posebne učinke (in jih nekaj še iznašli): miniature, modro ozadje (blue screen), poslikana (matte painting) in projicirana ozadja (rear projection), dvojno projekcijo (split screen) in gibljive maske (travelling mattes). Za vodjo oddelka za posebne učinke so najeli Johna P. Fultona, Ivyl Burks je bil zadolžen za konstrukcijo miniatur, Jan Domela za poslikavo ozadij, za snemanje teh pa Irmin Roberts, kasneje izumitelj slovitega »vertigo efekta« pri Hitchcockovi Vrtoglavici (Vertigo, 1958), kjer je bil vodja oddelka za posebne učinke spet Fulton, Paul Lerpae pa je bil šef optike in je v svojem optičnem tiskalniku mukotrpno sestavljal vsak posamičen prizor kot puzzle s tisočero koščki.
Za praktično ponazoritev vzemimo kader na sliki, v katerem Mojzes spet skliče nevihtne oblake in zgrne Rdeče morje nad Egipčane. Čeprav gre za ključni prizor, ne pozabimo, da je ta predstavljal le del celotne sekvence eksodusa, ki sta jo tvorila nič manj kot 102 kadra. Prizor na sliki je bil sestavljen iz številnih ločeno posnetih elementov: Mojzesovo karavano in Ramzesovo vojsko so posneli s statisti na lokaciji v Egiptu, Charltona Hestona in druge ključne igralce na modrem ozadju v Paramountovem studiu, v studiu pa so z različnimi postopki ustvarili tudi morje, skale in nevihtno nebo. Slednje so morali v celoti umetno izdelati, saj so prizor s karavano posneli na lokaciji v Egiptu pri sončnem vremenu. To jasno nebo so nato zakrili z masko, v kalifornijskem studiu pa so na modrem ozadju posneli oblake, ki so jih ustvarjali s posebnim dimom. Ti so morali biti v vsakem kadru videti konsistentno, ohranjati kontinuiteto in se hkrati nikoli ne ponavljati. V resnici bi lahko oblačno nebo veliko lažje ustvarili s hrbtno projekcijo posnetka resničnega neba, a je bil Fulton menda obseden s tehniko modrega ozadja.
Vodna zidova na levi in desni so posneli v miniaturi. Toda ta je bila tako velika, da so morali začasno podreti ograjo med Paramounovim studiem in studiem RKO, da so lahko kamere postavili na sosedovo zemljišče. Zgradili so dve orjaški leseni rampi v eni petini naravne velikosti, z vrha ramp pa so nato spuščali močne curke vode, ki se je na dnu s pomočjo posebnih lesenih zatičev zvrtinčila in treskala čez privzdignjena robova. Kamero so obrnili na bok in jo uperili v žuboreče vodovje na dnu rampe, ko pa so trak nato spet obrnili pokonci, so, voilà, dobili posnetek vodnega zidu. Ker so puščavski koridor posneli na lokaciji v Egiptu, so morali spoj med maketo in živim posnetkom zakamuflirati s skalovjem, ki se vije ob vznožju vodnih zidov. Za močnejši pridih realizma so nekatere skale umetno izdelali in posneli na modrem ozadju v Los Angelesu, spet druge pa iskali in snemali na lokaciji v Egiptu. Tudi velika skala, na kateri v ospredju kadra na desni stoji Mojzes, je bila takšen, a daleč bolj tehnično ambiciozen kompozit. Spodnji del skale, mimo katere se pomika karavana, so posneli v živo v Egiptu. V studiu so nato izdelali natančno repliko v življenjski velikosti. Heston in drugi igralci, ki se nahajajo na skali, so bili skupaj z umetno skalo posneti na modrem ozadju v Paramountovem studiu, karavana statistov in spodnji del skale pa v Egiptu. Lerpae je nato v optičnem tiskalniku sestavil tako ene kot druge, pa vozove z Egipčani, ki so bili posneti spet na drugi egipčanski lokaciji, ter morje, puščavo, kamenje in oblake v ozadju. Za vsak kader posebej.
Za poskuse, izgradnjo, snemanje in kompozitiranje sekvence eksodusa so porabili dve leti in pol. Uporabili so 13 izvornih negativov, in ker so snemali v technicolorju, je bil vsak od teh sestavljen še iz treh ločenih trakov za vsak barvni register (modrozelen, škrlaten in rumen). Vštevši še dodatne trakove za posamične elemente maskiranega ozadja so sekvenco eksodusa nazadnje sestavili iz več kot 65 posamičnih filmskih trakov. Stala jih je dobre tri milijone dolarjev. Predstavljala je najbolj težaven in najbolj spektakularen filmski prizor, kar so jih v Hollywoodu do tedaj posneli.
***
Reference
Mandell, Paul R. »Parting the Red Sea (and Other Miracles)«. American Cinematographer, let. 64, št. 4, april 1983, str. 46–52, 124–130.
Tatna, Meher. »Out of the Vaults: ‘The Ten Commandments’, 1923«. Dostopno na: https://www.film-foundation.org/ten-commandments-hfpa; pridobljeno 2. 2. 2026.
––––––––––––––––––––’
OPOMBE:
[1] V vistaviziji, ki te dni doživlja pravo renesanso, so bili lani posneti med drugim filmi Ena bitka za drugo (One Battle After Another, 2025, Paul Thomas Anderson), Bugonija (Bugonia, 2025, Yorgos Lanthimos) in Brutalist (The Brutalis, 2024, Brady Corbet).
