Miranda Pennell I

Ljudje na različnih koncih Londona poleti leta 2001 plešejo v zasebnih trenutkih osebne prepustitve. Film je rezultat režiserkinega dela s prvimi desetimi ljudmi, ki so se odzvali na oglas v lokalnem časopisu, prek katerega je iskala »dnevnosobne plesalce« – ljudi, ki radi plešejo za zaprtimi vrati.

Drevesa in prostoživeče živali opazujejo, kako izgubljeni polk vojakov s svojim repetitivnim paradiranjem preplavi pokrajino. Ritual vojaške vaje je izmenoma absurden in zlovešč. Vojaki lahke pehotne divizije izvajajo koreografijo, ki je bila izpiljena in estetizirana, da bi služila določeni funkciji: učinkovitosti. To je, dvojni funkciji preoblikovanja številnih teles v eno samo telo in očaranja opazovalcev z ‘osupljivo’ enotnostjo.

Film, ki so ga navdihnili spomini zdravstvenega misijonarja na mejnem območju Afganistana, sestavljajo arhivske fotografije kolonialnega življenja na skrajni severozahodni meji Britanske Indije ob prehodu v 20. stoletje. V filmu, ki išče sledi na robovih podob, posnetih sredi odpora proti kolonialni vladavini, avtorica postavi zvok v nasprotje s sliko in najde osupljivo kontinuiteto v britanskih prikazih oddaljenega kraja in ljudi.

Ta zgodba o duhovih raziskuje grozo – tako realno kot namišljeno. Medtem ko avtorica razmišlja o fotografijah iz zraka, posnetih v Iraku in Egiptu na začetku 20. stoletja, v sebi zaznava vse večji nemir zaradi podob, ki bi rade delile svoje nasilne skrivnosti. Anglijo je koloniziral plenilski duh in nemrtvi imperija začnejo odgovarjati vznemirjeni filmski preiskovalki.