Prakse umetnice in filmske ustvarjalke Mirande Pennell so vpete v različne oblike kritične arhivske prakse. Ustvarila je opus nagrajenih filmov in videov, v katerih raziskuje oblike kolektivnega uprizarjanja, naj gre za plesalce, vojake ali glasbenike.
V svojih najnovejših avdiovizualnih delih uporablja kolonialne arhive kot izhodišče za raziskovanje kolonialnega imaginarija. Osredotoča se na zgodovino britanskega bombardiranja iz zraka na Bližnjem vzhodu v povezavi z vrsto različnih arhivov. V Težavah (Trouble, 2023) se posebej zanaša na geodetske fotografije iz zraka, ki so jih posnele britanske Kraljeve zračne sile v Iraku, Transjordaniji in Egiptu leta 1928. Te vojaške podobe je britanski arheolog Osbert Crawford sočasno oblikoval v zbirko.
Raziskava Mirande Pennell je kot detektivska preiskava, saj išče sledi, ki so jih nehote za sabo pustili prav tisti klavci, ki jih je Zgodovina hvalila kot civilizatorje. V teh podobah ruševin, ki ponazarjajo imperialističen podvig vednosti in nadzora, Miranda Pennell odkriva brazgotine, skrite v arhivih; kot toliko nezaceljenih ran, skozi katere se potlačena Zgodovina ponovno dvigne, da bi izpodbijala uradno zgodbo.
Žrtve britanske (in evropske) kolonizacije skozi te razpoke vstajajo od mrtvih, da bi se maščevale; za vedno nevidne se manifestirajo skozi zvok grozljivk iz petdesetih in šestdesetih let prejšnjega stoletja. Avtorica z mešanjem esejistične oblike in žanrskih filmov ustvari grozljivo zgodbo, ki je srhljivo resnična. Film nas sili, da strmimo v temo Zgodovine in ne odvrnemo pogleda, ko nam ga ta vrne.
Za svoj video esej Nenavaden objekt (Strange Object, 2020) Miranda Pennell pravi, da so »iz zraka posnete fotografije nerazkritega koloniziranega ozemlja vzete kot izhodišče za meditacijo o podobah, izbrisu in pisanju zgodovine«. Režiserka v svojem doslej najdaljšem filmu Gostitelj (The Host, 2016) med raziskovanjem sodelovanja svojih pokojnih staršev z Anglo-iransko naftno družbo (zdaj BP) naleti na pisma naftnega geologa iz Irana iz tridesetih let prejšnjega stoletja, ki se je kasneje podal v iskanje izvora »civilizacije«. Režiserka se v filmu loti lastne raziskave, da bi razvozlala znake iz fragmentiranih podob, zakopanih v arhivu BP. Potovanje skozi podobe preteklosti preplete zgodbe, vzete tako iz osebnega spomina kot iz dokumentov imperialne zgodovine, in postopoma zgradi sliko kolonialnega srečanja v 20. stoletju.
