Mesto + Zadnji spevi za počasen ples (slepa ulica)

Veliko preden je ameriški neodvisni film ustvaril fetiš iz serijskih morilcev, razblinjene moškosti, dolgih kadrov in pesmi-kot-komentarjev, veliko pred filmom Light Sleeper (1991) Paula Schraderja ter rojstvom opusov Paula Thomasa Andersona in Lodgea Kerrigana, so nastali Zadnji spevi za počasen ples (slepa ulica), »ročno izdelan« film s smešno nizkim proračunom, katerega vrhunec je neskončen kader morilca, ki se vozi po avtocesti, medtem ko poslušamo zloslutno country balado Fixing to Die. Podobe, rezi, pesem in njena izvedba prihajajo neposredno od ene osebe: Jona Josta. Zadnji spevi so inavgurirali prihodnjo Trilogijo o Tomu Blairu (imenovano po izjemnem glavnem igralcu), ki vključuje še filma Sure Fire (1990) in The Bed You Sleep In (1993) ter predstavlja najmanj znano prelomnico sodobnega ameriškega filma. Zadnji spevi so tako kot ostala filma trilogije obupan, a strašansko luciden dokument družbenega razpada in njegovih protislovij. Jostov antijunak tava po pokrajini, pri čemer nori, seksa in mori; Jost okoli njegovih ravnanj stke avantgardno ​​strukturo, zaradi česar ta postanejo fascinantna in grozljiva. Film se vzdrži površnega spektakla, a gre vseeno v skrajnost – klanje živali, denimo, nadomešča morilčevo enako ravnodušno končanje človeškega življenja. Gre za delo, ki nasilje strateško premesti iz vsebine v obliko à la Godard sredi 60. let prejšnjega stoletja: pretresti gledalca je groba, a nujna gesta umetnosti in politične vesti. Ta film, ki ga je ohlapno navdihnil primer Garyja Gilmorja, zavzema častno mesto (poleg Henryja – portreta serijskega ubijalca [1986] in Bressonovega Denarja [1983]) med najinteligentnejšimi filmskimi raziskavami težkih tem. Njegovi učinki distanciranja – barvni filtri, besede na sliki, podaljšano trajanje – nas spodbudijo, da ne obsojamo, pač pa razumemo to skrajno ameriško kulturo, ki jo gojijo agresija, nasilje in sovražno izključevanje vsakega Drugega. Najboljši pokazatelj njegove ambivalentne občutljivosti do resničnega sveta, ki ga preči, so njegove stalne pesmi, otožni in hkrati ironični napevi (»Hank Williams je to napisal že davno,« se glasi eden od refrenov), ki nas popeljejo veliko globlje od sladkih glasbenih pastišev v Altmanovem Nashvillu (1975). – Adrian Martin