V ponedeljek, 13. Julija 2026, je bila v okviru programa Vremeplov puljskega filmskega festivala prikazana restavrirana verzija Klopčičevega filma Na papirnatih avionih. Projekcijo je s kratkim uvodom, ki ga objavljamo v nadaljevanju, pospremil direktor Slovenske kinoteke, dr. Stojan Pelko.
–––––––––––––––––––
Najlepša hvala za priložnost, da vam predstavim nekaj okoliščin nastanka Klopčičevega filma Na papirnatih avionih – tako nastanka filma leta 1967 kakor tudi njegovega restavriranja v letih 2024 in 2025.
Vse se je začelo s sabljanjem. Če ne bi sabljal, ne bi potoval (svoje prve filmske kadre je posnel v Parizu, prve fotografije pa v Trstu). Če ne bi sabljal, ne bi leta 1953 mogel učiti Bojana Stupice in Staneta Severja sabljanja na snemanju Jare gospode. Leta 1954 vpiše arhitekturo in že dela scenografije (Ne čakaj na maj, Čap) in filmske špice (Dobro morje, Grobler). Leta 1959 posname prvi kratki film, Na sončni strani ulice – in prav tu, v Pulju, ga vidi sloviti filmski zgodovinar Georges Sadoul. Na arhitekturi diplomira z nikoli realiziranim projektom dvorane Kinoteke. Tu, v Pulju, odsluži tudi vojsko.
Leta 1964 dobi štipendijo za Pariz. Naj vam opišem podobo tega tridesetletnika, kakor se je sam opisal na prvi dan v Parizu: »Jutro v Parizu. Rue Gay-Lussac 52. Stanujem v petem nadstropju (Hotel de l’Avenir). Z malega balkona vidim Panteon, Luksemburški park in svojo majhnost v drobni senci na nasprotni steni. Pomaham ji, saj sem dospel v zame pravljično mesto.« Noči preživlja v Kinoteki, pride celo do stažiranja pri filmu Bande a part Jean-Luc Godarda.
Ko leta 1967 snema Na papirnatih avionih, je torej Klopčič že dve leti nazaj iz Pariza. Vmes je posnel kratki film Ljubljana je ljubljena in z Milko Badjura (ob 20-letnici slovenskega filma) zmontiral dokumentarec Podobe neke mladosti.
Ima torej uvid v zgodovino slovenskega filma, ima sveže vtise iz novovalovskega Pariza – in že vidi svojo senco med podobami filmskega panteona. To leto posname kar dva prvenca celovečerca: najprej Zgodbo, ki je ni in nato še Na papirnatih avionih. S slednjim naslednje leto, slovitega 1968, pride tako v Cannes (za Semaine de la critique ga priporočita Truffaut in Jean-Marie Straub) kot v Pariz, kjer se na tednu novega evropskega filma Avioni znajdejo v družbi s filmi Bertoluccija in Herzoga. Vmes pa tu, v Pulju, dobi še bronasto areno.
Kar fascinira v tem filmu, ni toliko zgodba o »fantu, ki sreča dekle« (kot bi rekel Hitchcock), temveč raznovrstni tretmaji samega filmskega medija: Klopčič si v tem zgodnjem »idealističnem materializmu« ne obotavlja slike razostriti, jo razstaviti na osnovne elemente (fotografije) in jo celo potopiti v popolno temo. Vsi registri med črno temo in snežno belo svetlobo so prisotni v tem filmu, poleg tega pa – čisto po godardovsko – tudi napisi. Enkrat je alibi za to reklamni film, drugič priložnostna montaža ob rojstnem dnevu.
Zato je Klopčič kot glavnega junaka preprosto potreboval – fotografa. Vera pa je v prvi vrsti ravno podoba, saj v film vstopi prek ene naključne (filmske) podobe in se iz njega poslovi s filmskim posvetilom, spet kot podoba na filmskem platnu (tokrat fotografa, ne več zgolj kot snemalca, temveč že režiserja.) Četudi jo mama še vedno vidi kot klasično balerino med galerijskimi slikami, je Vera v resnici že sodobna senca med novovalovskimi sencami. Ampak mama, to je tvoja zgodba.
Še informacija o restavriranju: Slovenski filmski arhiv pri Arhivu Republike Slovenije hrani 35-mm negativ slike kakor tudi 35-mm optični negativ zvoka, zato so imeli strokovnjaki v bolonjskem L’immagine ritrovatto relativno lahko delo, saj jim ni bilo treba iskati koščkov in kopij, raztresenih po svetu.
Tu, v Pulju, film pričenja svoje drugo življenje: skupaj s Slovenskim filmskim centrom, ki skrbi za svetovno promocijo in distribucijo slovenskih restavriranih klasik, si ga prizadevamo uvrstiti na Lumiere Classics letos oktobra v Lyonu, že januarja prihodnje leto pa Avioni letijo prek Atlantika, na festival MADO v Buenos Airesu. Kratica MADO pomeni Mas alla del oivido (Onkraj pozabe) – in prav ta oznaka lepo pove, za kaj si prizadevamo pri restavriranju filmov – da jih pripeljemo onkraj pozabe.
Ko pa smo iskali naslov kolekcije knjižic o filmih, ki jih restavriramo v Slovenski kinoteki, smo ga našli prav v režijski eksplikaciji, ki jo je Matjaž Klopčič dal na prvo stran scenarija Avionov. Da bi pojasnil, zakaj scenarij nikoli ne more podati vsega tistega, kar na koncu da film, je uporabil izraz »vrednost krhkih sanj« – in zato se naša zbirka imenuje Krhke sanje.
Želim vam veliko užitkov ob Klopčičevih avtorskih podobah Ljubljane, ljubezni in filma šestdesetih let prejšnjega stoletja.
